vsebina
Dreikurs (1947, 1948) razvršča cilje otroka, ki je izgubil zaupanje vase, v štiri skupine - pritegniti pozornost, išče moč, maščevanje in razglasiti manjvrednost ali poraz. Dreikurs govori o neposrednih in ne dolgoročnih ciljih. Predstavljajo tarče otrokovega »napačnega vedenja«, ne vedenja vseh otrok (Mosak & Mosak, 1975).
V osnovi napačnega vedenja so štirje psihološki cilji. Lahko jih razvrstimo na naslednji način: pritegniti pozornost, pridobivanje moči, maščevanje in pretvarjanje nezmožnosti. Ti cilji so takojšnji in veljajo za trenutno situacijo. Dreikurs (1968) jih je sprva opredelil kot deviantne ali neustrezne cilje. V literaturi so ti štirje cilji opisani tudi kot cilji napačnega vedenja ali cilji napačnega vedenja. Pogosto jih imenujemo gol številka ena, gol številka dva, gol številka tri in gol številka štiri.
Ko otroci začutijo, da niso prejeli ustreznega priznanja ali niso našli svojega mesta v družini, čeprav so se obnašali v skladu s splošno sprejetimi pravili, potem začnejo razvijati druge načine za doseganje svojih ciljev. Pogosto vso svojo energijo preusmerijo v negativno vedenje, zmotno verjamejo, da jim bo to na koncu pomagalo pridobiti odobravanje skupine in tam zavzeti svoje mesto. Otroci si pogosto prizadevajo za napačne cilje tudi takrat, ko imajo na voljo veliko možnosti za pozitivno uporabo njihovih prizadevanj. Takšen odnos je posledica pomanjkanja samozavesti, podcenjevanja svoje sposobnosti za uspeh ali neugodnega spleta okoliščin, ki niso omogočale realizacije na področju družbeno koristnih dejanj.
Dreikurs (1968) je na podlagi teorije, da je vsako vedenje namensko (tj. ima določen namen), razvil obsežno klasifikacijo, po kateri lahko vsako deviantno vedenje pri otrocih uvrstimo v eno od štirih različnih kategorij namena. Dreikursova shema, ki temelji na štirih ciljih napačnega vedenja, je prikazana v tabelah 1 in 2.
Za družinsko svetovalko Adler, ki se odloča, kako pomagati stranki razumeti cilje njegovega vedenja, je lahko ta način razvrščanja ciljev, ki usmerjajo dejavnosti otrok, v največjo korist. Pred uporabo te metode mora biti svetovalec temeljito seznanjen z vsemi vidiki teh štirih ciljev napačnega vedenja. Zapomniti si mora tabele na naslednji strani, tako da lahko hitro razvrsti vsako specifično vedenje glede na ciljno raven, kot je opisano v svetovalni seji.
Dreikurs (1968) je poudaril, da lahko vsako vedenje označimo kot »koristno« ali »neuporabno«. Ugodno vedenje zadovoljuje skupinske norme, pričakovanja in zahteve ter s tem v skupino prinese nekaj pozitivnega. Z uporabo zgornjega diagrama je prvi korak svetovalca ugotoviti, ali je vedenje stranke neuporabno ali koristno. Nato mora svetovalec ugotoviti, ali je določeno vedenje "aktivno" ali "pasivno". Po Dreikursu lahko vsako vedenje razvrstimo tudi v ti dve kategoriji.
Pri delu s tem grafikonom (tabela 4.1) bodo svetovalci opazili, da se stopnja težavnosti otrokove težave spreminja, ko se družbena koristnost poveča ali zmanjša, kar je dimenzija, prikazana na vrhu grafikona. Na to lahko kažejo nihanja v otrokovem vedenju v razponu med koristnimi in nekoristnimi dejavnostmi. Takšne spremembe v vedenju kažejo na otrokovo večje ali manjše zanimanje za prispevanje k delovanju skupine oziroma za izpolnjevanje skupinskih pričakovanj.
Preglednice 1, 2 in 3. Diagrami, ki ponazarjajo Dreikursov pogled na namensko vedenje1
Ko ugotovi, v katero kategorijo vedenja sodi (koristno ali nekoristno, aktivno ali pasivno), lahko svetovalec nadaljuje s fino nastavitvijo ciljne ravni za določeno vedenje. Obstajajo štiri glavne smernice, ki jih mora svetovalec upoštevati, da bi odkril psihološki namen posameznikovega vedenja. Poskušaj razumeti:
- Kaj storijo starši ali drugi odrasli, ko so soočeni s takšnim vedenjem (pravim ali napačnim).
- Kakšna čustva spremlja?
- Kakšna je reakcija otroka na vrsto konfrontacijskih vprašanj, ali ima refleks prepoznavanja.
- Kakšna je reakcija otroka na sprejete korektivne ukrepe.
Informacije v tabeli 4 bodo staršem pomagale, da se bolje seznanijo s štirimi cilji napačnega vedenja. Svetovalec mora starše naučiti prepoznati in prepoznati te cilje. Tako svetovalec uči starše, da se izogibajo pastem, ki jih postavlja otrok.
Preglednice 4, 5, 6 in 7. Odziv na popravek in predlagani korektivni ukrepi2
Svetovalec mora otrokom tudi jasno povedati, da vsi razumejo »igro«, ki jo igrajo. V ta namen se uporablja tehnika soočenja. Nato se otroku pomaga izbrati druge, alternativne oblike vedenja. Prav tako mora svetovalec otrokom zagotoviti, da bo obveščal njihove starše o »igrah« njihovih otrok.
otrok, ki išče pozornost
Vedenje, ki je namenjeno pritegnitvi pozornosti, spada med koristno stran življenja. Otrok deluje na podlagi prepričanja (običajno nezavednega), da ima v očeh drugih neko vrednost. samo ko pritegne njihovo pozornost. Otrok, ki je naravnan na uspeh, verjame, da je sprejet in spoštovan samo ko nekaj doseže. Običajno starši in učitelji hvalijo otroka za visoke dosežke in to ga prepriča, da »uspeh« vedno zagotavlja visok status. Vendar se bo družbena koristnost in družbena odobritev otroka povečala le, če bo njegova uspešna dejavnost usmerjena ne v pritegnitev pozornosti ali pridobivanje moči, temveč v uresničevanje skupinskega interesa. Svetovalcem in raziskovalcem je pogosto težko potegniti natančno mejo med tema dvema ciljema, ki pritegneta pozornost. Vendar je to zelo pomembno, saj otrok, željni pozornosti in uspeha, običajno preneha z delom, če ne more dobiti ustreznega priznanja.
Če se otrok, ki išče pozornosti, premakne na nekoristno stran življenja, potem lahko izzove odrasle tako, da se prepira z njimi, pokaže namerno nerodnost in noče ubogati (enako vedenje se pojavlja pri otrocih, ki se borijo za oblast). Pasivni otroci lahko iščejo pozornost zaradi lenobe, neumnosti, pozabljivosti, preobčutljivosti ali strahu.
Otrok se bori za oblast
Če vedenje, ki išče pozornost, ne vodi do želenega rezultata in ne daje možnosti, da bi zavzel želeno mesto v skupini, lahko to otroka odvrne. Po tem se lahko odloči, da mu boj za oblast lahko zagotovi mesto v skupini in ustrezen status. Nič ni presenetljivo v tem, da so otroci pogosto lačni moči. Običajno vidijo, da imajo starši, učitelje, druge odrasle in starejše brate in sestre polno moč in delajo, kar želijo. Otroci želijo slediti nekemu vzorcu vedenja, za katerega si predstavljajo, da jim bo dal avtoriteto in odobritev. "Če bi bil odgovoren in upravljal stvari kot moji starši, bi imel avtoriteto in podporo." To so pogosto napačne ideje neizkušenega otroka. Poskus podrediti otroka v tem boju za oblast bo neizogibno vodil v zmago otroka. Kot je dejal Dreikurs (1968):
Po Dreikursovem mnenju ni končne »zmage« staršev ali učiteljev. Otrok bo v večini primerov "zmagal" samo zato, ker v svojih metodah boja ni omejen z nobenim občutkom odgovornosti in moralnimi obveznostmi. Otrok se ne bo pošteno boril. Ker ni obremenjen z velikim bremenom odgovornosti, ki je dodeljena odrasli osebi, lahko porabi veliko več časa za gradnjo in izvajanje svoje strategije boja.
maščevalni otrok
Otrok, ki z iskanjem pozornosti ali bojem za moč ne uspe doseči zadovoljivega mesta v skupini, se lahko počuti neljubljenega in zavrnjenega ter zato postane maščevalni. To je mračen, drzen, zloben otrok, ki se maščuje vsem, da bi začutil svoj pomen. V disfunkcionalnih družinah starši pogosto zdrsnejo v vzajemno maščevanje in se tako vse ponovi. Dejanja, s katerimi se uresničijo maščevalni načrti, so lahko fizična ali besedna, odkrito neumna ali prefinjena. Toda njihov cilj je vedno isti - maščevati se drugim ljudem.
Otrok, ki želi biti viden kot nesposoben
Otroci, ki kljub družbeno koristnemu prispevku, vedenju, ki pritegne pozornost, boju za oblast ali poskusom maščevanja, ne najdejo mesta v skupini, sčasoma obupajo, postanejo pasivni in prenehajo s poskusi integracije v skupino. Dreikurs je trdil (Dreikurs, 1968): "On (otrok) se skriva za prikazom resnične ali namišljene manjvrednosti" (str. 14). Če bo tak otrok uspel prepričati starše in učitelje, da tega in tega res ni sposoben, se bo do njega postavilo manj zahtev, izognilo se bo marsikateremu morebitnemu ponižanju in neuspehu. Danes je šola polna takšnih otrok.
Opombe
1. Citirano. avtor: Dreikurs, R. (1968) Psihologija v razredu (prirejeno)
2. Cit. avtorji: Dreikurs, R., Grunwald, B., Pepper, F. (1998) Zdrav razum v razredu (prirejeno).