Bi lahko norost po selfijih škodovala našim otrokom? Zakaj je tako imenovani "selfie sindrom" nevaren? Publicist Michel Borba je prepričan, da ima obsedenost družbe s samofotografiranjem lahko najbolj nepričakovane posledice za novo generacijo.
Pred nekaj leti se je na internetu pojavil ponarejen članek, ki je takoj postal viralen, da je resnična in avtoritativna ameriška psihološka zveza (APA) svoji klasifikaciji dodala diagnozo "selfitis" - "obsesivno-kompulzivna želja po fotografiranju in objavi te slike na družbenih omrežjih. Članek je nato na humoren način razpravljal o različnih fazah "selfitisa": "mejnih", "akutnih" in "kroničnih"1.
Priljubljenost "utkis" o "selfitisu" je jasno zabeležila zaskrbljenost javnosti zaradi manije samofotografiranja. Danes sodobni psihologi v svoji praksi že uporabljajo koncept "selfie sindroma". Psiholog Michel Borba meni, da je vzrok za ta sindrom oziroma vztrajanje pri prepoznavanju s fotografijami, objavljenimi na spletu, predvsem osredotočenost nase in ignoriranje potreb drugih.
»Otroka nenehno hvalijo, zatakne se vase in pozabi, da so na svetu še drugi ljudje,« pravi Michel Borba. – Poleg tega so sodobni otroci vse bolj odvisni od staršev. Nadziramo vsako minuto njihovega časa, vendar jih ne učimo veščin, ki jih potrebujejo, da odrastejo.«
Samozaposlenost je plodna tla za narcisizem, ki ubija empatijo. Empatija je skupno čustvo, to smo »mi« in ne samo »jaz«. Michel Borba predlaga, da popravimo naše razumevanje otrokovega uspeha in ga ne zmanjšamo na visoke ocene na izpitih. Enako dragocena je otrokova sposobnost globokega občutenja.
Klasična literatura ne povečuje le otrokovih intelektualnih sposobnosti, ampak ga uči tudi empatije, prijaznosti in spodobnosti.
Ker »selfie sindrom« uveljavlja hipertrofirano potrebo po priznavanju in odobravanju drugih, ga je treba naučiti spoznati lastno vrednost in se spopasti z življenjskimi težavami. Psihološki nasveti hvaliti otroka iz kakršnega koli razloga, ki je v popularno kulturo vstopil v 80. letih, je pripeljal do nastanka cele generacije z napihnjenimi egi in napihnjenimi zahtevami.
»Starši bi morali na vsak način spodbujati otrokovo zmožnost dialoga,« piše Michel Borba. "In kompromis je mogoče najti: na koncu lahko otroci med seboj komunicirajo v FaceTime ali Skype."
Kaj lahko pomaga razviti empatijo? Na primer, igranje šaha, branje klasike, gledanje filmov, sprostitev. Šah razvija strateško razmišljanje, spet odvrača od misli o lastni osebi.
Psihologa David Kidd in Emanuele Castano iz New School for Social Research v New Yorku2 izvedla študijo o vplivu branja na socialne veščine. Pokazalo se je, da klasični romani, kot je Ubiti posmehovalca, ne samo povečajo otrokove intelektualne sposobnosti, ampak ga učijo tudi prijaznosti in spodobnosti. Vendar, da bi razumeli druge ljudi in prebrali njihova čustva, same knjige niso dovolj, potrebujete izkušnjo žive komunikacije.
Če najstnik v povprečju preživi do 7,5 ure na dan s pripomočki, mlajši študent pa 6 ur (tu se Michel Borba sklicuje na podatke ameriškega podjetja Common Sense Media3), praktično nima možnosti komunicirati z nekom "v živo" in ne v klepetu.
1 B. Michele "UnSelfie: Zakaj empatičnim otrokom uspeva v našem svetu vsega mene", Simon in Schuster, 2016.
2 K. David, E. Castano «Branje literarne fikcije izboljšuje teorijo uma», Znanost, 2013, št. 342.
3 »Popis zdrave pameti: uporaba medijev pri mladostnikih in najstnikih« (Common Sense Inc, 2015).