vsebina
Novi strahovi pri otrocih, preveč izpostavljeni
Otroci se bojijo teme, volka, vode, da ostanejo sami... Starši na pamet poznajo trenutke, ko njihovi malčki zgrabijo paniko in jokajo, da jih je strah. Nasploh jih znajo tudi pomiriti in pomiriti. V zadnjih letih so se med najmlajšimi pojavili novi strahovi. V velikih mestih naj bi bili otroci vse bolj izpostavljeni nasilnim slikam, ki jih prestrašijo. Dešifriranje s Saveriom Tomasello, doktorjem humanističnih ved in psihoanalitikom, avtorjem knjige “Mali strahovi ali veliki terorji”, ki jo je izdala izdaja Leduc.s.
Kaj je strah pri otrocih?
»Eden najpomembnejših dogodkov, ki jih bo doživel 3-letnik, je, ko se vrne v vrtec,« najprej pojasnjuje Saverio Tomasella. Otrok gre iz zaščitenega sveta (vrtec, varuška, mama, babica ...) v svet, poseljen s številnimi malčki, ki ga urejajo stroga pravila in omejitve. Skratka, potopi se v vrvež kolektivnega življenja. Šola je včasih doživljena kot prava »džungla« in je prvo mesto vseh odkritij. Nekateri otroci potrebujejo več ali manj časa, da se prilagodijo temu novemu okolju. Včasih že določene situacije res prestrašijo malčka, ki dela prve korake v vrtcu. »Najbolje je, da so odrasli v tem pomembnem obdobju začetka šolanja zelo previdni. Pravzaprav psihoanalitik poudarja dejstvo, da malčkom vsiljujemo, da se morajo sami poskrbeti, da postanejo avtonomni, da ubogajo več odraslih, da sledijo pravilom lepega vedenja itd. »Vse te smernice nimajo prav velikega smisla malemu otroku. Pogosto se boji, da bi šlo slabo, da bi bil zasrčen, da ne bo sledil tempu, «pravi specialist. Če lahko otrok obdrži svojo odejo pri sebi, ga to tolaži. "To je način, da se otrok pomiri, tudi s sesanjem palca, je ta oblika stika s telesom temeljna," navaja psihoanalitik.
Novi strahovi, ki prestrašijo otroke
Dr Saverio Tomasella pojasnjuje, da na posvetovanje sprejema vse več otrok, ki vzbujajo strahove, povezane z novimi načini komunikacije v velikih mestih (postaje, metro koridorji itd.). "Otrok se vsakodnevno sooča z nekaterimi nasilnimi podobami," obsoja strokovnjak. Zasloni ali plakati namreč prikazujejo oglas v obliki videoposnetka, na primer napovednika grozljivke ali takega, ki vsebuje prizore spolne narave, ali video igre, ki je včasih nasilna in predvsem namenjena samo odraslim. . »Otrok je tako soočen s podobami, ki ga ne zadevajo. Oglaševalci ciljajo predvsem na odrasle. A ker se predvajajo na javnem mestu, jih otroci vseeno vidijo,« pojasnjuje specialistka. Zanimivo bi bilo razumeti, kako je mogoče dvojno govoriti s starši. Prosimo jih, naj svoje otroke zaščitijo s programsko opremo za starševski nadzor na domačem računalniku, zagotovijo, da spoštujejo oznake filmov na televiziji in v javnih prostorih »skrite« in nenamenske slike. malčki so brez cenzure prikazani na mestnem obzidju. Saverio Tomasella se strinja s to analizo. »Otrok jasno pove: res se boji svojih podob. Zanj so strašljivi, «potrjuje specialist. Poleg tega otrok te slike sprejema brez filtrov. O tem se mora z njimi pogovoriti starš ali odrasla oseba, ki jo spremlja. Drugi strahovi se nanašajo na tragične dogodke v Parizu in Nici v zadnjih mesecih. Soočene z grozo napadov so bile številne družine močno prizadete. »Po terorističnih napadih so televizije predvajale veliko zelo nasilnih podob. V nekaterih družinah lahko večerne televizijske novice zavzamejo precej veliko mesto ob obrokih, v namerni želji po »obveščanju«. Otroci, ki živijo v takšnih družinah, imajo več nočnih mor, slabše spijo, so manj pozorni pri pouku in včasih celo razvijejo strah pred realnostjo vsakdanjega življenja. »Vsak otrok mora odraščati v okolju, ki ga pomirja in pomirja,« pojasnjuje Saverio Tomasella. »Soočeni z grozo napadov, če je otrok majhen, je bolje reči čim manj. Najmlajšim ne razkrivajte podrobnosti, z njimi se preprosto pogovarjajte, ne uporabljajte besedišča ali nasilnih besed in ne uporabljajte na primer besede strah,« še spominja psihoanalitik.
Odnos staršev prilagojen strahu pred otrokom
Saverio Tomasella je kategoričen: »Otrok živi situacijo brez distance. Na primer, plakati ali zasloni so na javnih mestih, ki jih delijo vsi, odrasli in otroci, daleč od pomirjujočega družinskega zapredka. Spomnim se 7-letnega dečka, ki mi je povedal, kako ga je bilo strah v metroju, ko je videl plakat sobe, ki je potopljen v temo,« priča specialist. Starši se pogosto sprašujejo, kako reagirati. »Če je otrok videl sliko, je treba o njej govoriti. Najprej odrasla oseba omogoči otroku, da se izrazi, in maksimalno odpre dialog. Vprašajte ga, kako se počuti, ko vidi takšno podobo, kaj mu to naredi. Povejte mu in potrdite, da je za otroka njegove starosti res povsem naravno, da se boji, da se strinja s tem, kar čuti. Starši lahko dodajo, da je res nadležno biti izpostavljen tovrstnim slikam, «pojasnjuje. »Ja, strašljivo je, prav imaš«: psihoanalitik meni, da se ne bi smeli obotavljati, da bi to tako razložili. Še en nasvet, nikar se ne zadržujte na temi, ko je povedano bistvo, lahko odrasel nadaljuje, ne da bi dajal prevelik pomen dogodku, da ne bi dramatiziral situacije. »V tem primeru lahko odrasli sprejme dobronameren odnos, pozorno posluša, kaj je otrok občutil, kaj si o tem misli,« zaključuje psihoanalitik.