Filozof se vedno upira škandaloznosti našega sveta. Če bi bili popolnoma zadovoljni, ne bi imeli o čem razmišljati. Filozofija obstaja samo zato, ker obstajajo »problemi«: problem zla in krivice, škandalozen obstoj smrti in trpljenja. Platon je v filozofijo vstopil pod vplivom očitne smrtne obsodbe svojega učitelja Sokrata: edino, kar je lahko storil, je bilo, da se odzove na ta dogodek.
Tole govorim svojim učencem na začetku prejšnjega šolskega leta: filozofija je nujna, ker naš obstoj ni brez oblakov, ker je v njej žalovanje, nesrečna ljubezen, melanholija in ogorčenje nad krivico. "In če je z mano vse v redu, če ni težav?" me včasih vprašajo. Nato jih pomirim: »Ne skrbite, kmalu se bodo pojavile težave in s pomočjo filozofije jih bomo predvidevali in predvidevali: poskušali se bomo nanje pripraviti.«
Filozofija je potrebna tudi, da lahko živimo bolje: bogateje, modreje, krotimo misel na smrt in se nanjo navadimo.
"Filozofirati se pomeni naučiti se umreti." Ta citat, ki si ga je Montaigne izposodil od Sokrata in stoikov, bi lahko jemali izključno v »smrtonosnem« smislu: potem bi bila filozofija meditacija na temo smrti, ne življenja. Toda filozofija je potrebna tudi zato, da lahko živimo bolje: bogateje, modreje, krotimo misel na smrt in se nanjo navadimo. Nora realnost terorističnega nasilja nas opominja, kako nujna je naloga razumeti škandaloznost smrti.
Če pa je smrt kot taka že škandal, potem pride do še posebej škandaloznih smrti, bolj krivičnih od drugih. Ob soočenju z zlom moramo, kot še nikoli doslej, poskušati razmišljati, razumeti, analizirati, razlikovati. Ne mešajte vsega z vsem. Ne prepustite se svojim impulzom.
Zavedati pa se moramo tudi, da ne bomo vsega razumeli, da nas to prizadevanje za razumevanje ne bo osvobodilo zla. V svojem razmišljanju moramo poskušati iti čim dlje, saj vemo, da se bo nekaj v najgloblji naravi zla še vedno uprlo našim prizadevanjem. To ni lahko: prav v to težavo in predvsem nanjo je usmerjen rob filozofske misli. Filozofija obstaja samo toliko, kolikor obstaja nekaj, kar se ji upira.
Misel postane resnično misel, ko se sooči s tem, kar jo ogroža. Lahko je zlo, lahko pa tudi lepota, smrt, neumnost, obstoj Boga ...
Filozof nam lahko nudi prav posebno pomoč v času nasilja. Pri Camusu je upor proti nepravičnemu nasilju in resničnosti zla po moči enak zmožnosti občudovanja sijoče lepote vesolja. In to je tisto, kar potrebujemo danes.