Uricemija je koncentracija sečne kisline v krvi. Ta sečna kislina je posledica razgradnje dušikovih produktov, ki sledi katabolizmu nukleinskih kislin, ki so prisotne v telesu (DNK in RNA), ali uničenju purinov, ki se absorbirajo s hrano. Sečna kislina se izloča predvsem z urinom. Povečanje ravni sečne kisline, imenovano hiperurikemija, lahko povzroči protin ali urolitiazo. Po jemanju določenih zdravil se včasih pojavi hipourikemija. Sprejem dobrih prehranjevalnih navad pomaga vzdrževati pravilno uricemijo.

Uricemija je raven sečne kisline v krvni plazmi. Ta sečna kislina je produkt, ki nastane zaradi razgradnje dušikovih produktov: tako je bodisi posledica katabolizma nukleinskih kislin, prisotnih v telesu v obliki DNK in RNA, bodisi nastane z razgradnjo purinov, zaužitih med hrano. Sečna kislina je torej odpadek, ki ga proizvaja telo, zlasti ko med smrtjo in obnovo celic razgradi molekule DNK in RNA (molekule, ki nosijo genetske informacije posameznika in omogočajo njihovo prevajanje v beljakovine).

Sečna kislina se nahaja v krvi, kjer se porazdeli med plazmo in krvne celice ter v tkivih. Sečne kisline ni mogoče pretvoriti, kot pri pticah, v alantoin: pravzaprav ljudje nimajo encima, ki bi lahko razstrupil sečno kislino po tej poti alantoina. Ta sečna kislina se bo zato pri ljudeh izločila predvsem z urinom.

• Če je vsebnost sečne kisline v krvi visoka, se lahko kopiči v sklepih in povzroči vnetje, ki povzroči napade protina, ki so zelo boleči.
• Če se nabira v sečilih, lahko povzroči urolitiazo, ob prisotnosti kamnov pa tudi močno bolečino.

Če zdravnik sumi na povečanje sečne kisline v krvi, je treba opraviti urikemijo. Ta biološka analiza bo zato izvedena zlasti:

• če zdravnik sumi na epizodo protina, ko ima bolnik bolečine v sklepih;
• za spremljanje nekaterih bolezni, pri katerih je prisotna hiperurikemija, kot so odpoved ledvic ali nekatere krvne bolezni; 
• po jemanju nekaterih zdravil, kot so diuretiki, ki ovirajo izločanje sečne kisline z urinom; 
• v primeru prenajedanja, ki lahko povzroči tudi zvišanje ravni sečne kisline; 
• spremljati hipourikemijo;
• med nosečnostjo za odkrivanje možne hiperurikemije;
• pri ljudeh, ki so imeli ledvične kamne sečne kisline ali uratov;
• za spremljanje oseb, ki imajo že povišano uricemijo, da bi ugotovili tveganja za ledvične zaplete.

Ta test sečne kisline se pogosto kombinira s študijo delovanja ledvic z merjenjem ravni kreatinina v krvi.

Biološko določanje sečne kisline se izvaja z encimsko tehniko, na serumu, po preiskavi krvi. Ta vzorec krvi vzamemo bolniku, ki tešče, in stran od zalitoga obroka. Venpunkcija se običajno opravi na pregibu komolca. Izvaja se v laboratoriju za medicinske analize, pogosto v mestu, na zdravniški recept. V povprečju so rezultati na voljo v 24 urah po zbiranju.

Sečna kislina kroži v krvi pri normalnih ravneh pri ženskah med 150 in 360 µmol na liter, pri moških pa med 180 in 420 µmol na liter. Normalna raven pri odraslih, v mg na liter, se običajno šteje za med 25 do 60 pri ženskah in 35 do 70 pri moških. Pri otrocih mora biti med 20 in 50 mg na liter (tj. 120 do 300 µmol na liter).

V primeru hiperurikemije, torej s koncentracijo sečne kisline, ki je večja od 360 µmol/liter pri ženskah in večja od 420 µmol/liter pri moških, obstaja tveganje za protin ali urolitiazo.

• Protin je bolezen presnovnih sklepov, ki prizadene večinoma palec na nogi, včasih pa tudi gleženj in kolenski sklep. Nastane zaradi povečanja vsebnosti sečne kisline v krvi, kar vodi do kopičenja uratnih kristalov v perifernih sklepih in vnetja. Zdravljenje akutnega napada pogosto temelji na kolhicinu. Proti hiperurikemiji se lahko borimo z odstranitvijo vseh možnih vzrokov za hiperurikemijo in z zaviralci ksantin oksidaze (ta encim pretvori molekulo, imenovano ksantin, v sečno kislino).

   

• Urolitiaza je prisotnost kamnov na poti izločanja urina, ki nastanejo zaradi tvorbe kristalov.

Hipourikemija, to je koncentracija sečne kisline, manjša od 150 µmol/liter pri ženskah in 180 µmol/liter pri moških, je večinoma opažena med zdravljenjem z odpravo uriko ali zaviranjem urikoza.

V starih časih so poročali o epizodah protina, ki so posledica prenajedanja in pitja. Toda šele v zadnjem desetletju je prišlo do širokega razumevanja prehranskih dejavnikov, povezanih s hiperurikemijo in protinom. Tako pogosto prekomerno hranjenje prispeva k povečanju sečne acidemije za 10 mg / ml. Natančneje, pri odraslih moških z urikemijo med 60 in 70 mg/ml lahko takšno povečanje izpostavi protinu.

Debelost, presežek rdečega mesa v hrani in alkoholnih pijačah so bili že od antičnih časov prepoznani kot sprožilci protina. Po drugi strani pa ne gre za zelenjavo in rastline, bogate s purini, kot je pokazalo več študij. Po drugi strani pa so bili ugotovljeni novi dejavniki tveganja, ki še niso bili prepoznani, med drugim fruktoza in sladke pijače. Nazadnje so poročali tudi o zaščitnih dejavnikih, zlasti o uživanju posnetih mlečnih izdelkov.

Za protin niso značilni le povečana sečna kislina, možne epizode artritisa in kronične poškodbe, temveč je lahko povezana tudi s hudimi komorbidnostmi in povečanim tveganjem za srčno-žilne bolezni. Sprejemanje zdravih prehranjevalnih navad bo pripomoglo k boljšemu nadzoru urikemije in zmanjšanju z njo povezanih bolezni.