Navzven privlačni moški in ženske se nam zdijo pametnejši, bolj očarljivi in uspešnejši, čeprav se v resnici nimajo s čim pohvaliti razen z lepoto. Takšne preference so opazne že pri enoletnih otrocih in se s starostjo le povečujejo.
Pogosto nam pravijo: »ne sodi po videzu«, »ne se rodi lepa«, »ne pij vode z obraza«. Toda študije kažejo, da začnemo ocenjevati, ali je človeku mogoče zaupati, že 0,05 sekunde po tem, ko zagledamo njegov obraz. Hkrati večina ljudi meni, da so približno enaki obrazi vredni zaupanja - lepi. Tudi ko gre za ljudi druge rase, so mnenja o njihovi telesni privlačnosti presenetljivo podobna.
Da bi preizkusili, kako se otroci odzivajo na tujce glede na njihovo privlačnost, psihologi z Univerze za znanost in tehnologijo v Hangzhouu (Kitajska) so izvedli poskus, v katerem je sodelovalo 138 otrok, starih 8, 10 in 12 let, ter (za primerjavo) 37 študentov1.
Znanstveniki so z računalniškim programom ustvarili slike 200 moških obrazov (nevtralen izraz, pogled usmerjen naravnost) in udeležence študije prosili, naj ocenijo, ali so ti obrazi verodostojni. Mesec dni kasneje, ko so preiskovanci uspeli pozabiti obraze, ki so se jim pokazali, so jih ponovno povabili v laboratorij, jim pokazali iste slike in jih prosili, da ocenijo fizično privlačnost teh istih ljudi.
Tudi osemletnikom so se zdeli isti obrazi lepi in vredni zaupanja.
Izkazalo se je, da so otroci že pri 8 letih menili, da so isti obrazi lepi in vredni zaupanja. Vendar se lahko v tej starosti sodbe o lepoti precej razlikujejo. Starejši kot so bili otroci, pogosteje so se njihova mnenja o tem, kdo je lep in kdo ne, sovpadala z mnenji drugih vrstnikov in odraslih. Raziskovalci menijo, da je neskladje v ocenah mlajših otrok povezano z nezrelostjo njihovih možganov – zlasti tako imenovane amigdale, ki pomaga pri obdelavi čustvenih informacij.
Ko pa je šlo za privlačnost, so bile ocene otrok bolj podobne kot pri odraslih. Očitno se že od malih nog učimo razumeti, kdo je lep in kdo ne.
Poleg tega se otroci pogosto odločajo, katera oseba je vredna zaupanja, tudi po svojih, posebnih merilih (na primer po zunanji podobnosti z lastnim obrazom ali obrazom bližnjega sorodnika).
1 F. Ma et al. «Otroške presoje zaupanja v obraz: soglasje in odnos s privlačnostjo obraza», Frontiers in Psychology, april 2016.