Če želite izvedeti več o nekom, samo poglejte, kako se ta oseba nanaša na druge. Konec koncev, bolj ko se spoštujemo in ljubimo, bolj skrbno in skrbno ravnamo s svojimi bližnjimi.
Ob branju druge zgodbe o nasilju v družini je prijatelj razdraženo rekel: »Popolnoma ne razumem, kaj se dogaja v njihovih možganih! Kako se je mogoče po eni strani tako norčevati iz človeka, po drugi strani pa tako dolgo zdržati?! To je nekako noro.»
Ko pri drugih naletimo na vedenje, ki ga ne znamo razložiti, pogosto govorimo o njihovi norosti ali neumnosti. Težko je prodreti v zavest nekoga drugega, in če se sami ne obnašate kot tisti, ki ga ne razumete, ostane le, da zmedeno skomignete z rameni. Ali pa vseeno poskusite s pomočjo logike in lastnih izkušenj najti odgovor: zakaj?
Pri teh iskanjih se lahko zanesemo na načelo, ki so ga že zdavnaj odkrili psihologi in filozofi: v komunikaciji z drugim se ne moremo dvigniti nad raven odnosa s samim seboj.
Žrtev ima svojega notranjega tirana, ki jo terorizira in ji jemlje pravico do samospoštovanja.
Z drugimi besedami, to, kako ravnamo z drugimi, kaže, kako se obnašamo do sebe. Kdor nenehno sramuje druge, se sramuje samega sebe. Kdor izliva sovraštvo na druge, sovraži sebe.
Znan je paradoks: mnogi možje in žene, ki terorizirajo svoje družine, menijo, da sploh niso močni agresorji, ampak nesrečne žrtve tistih, ki jih mučijo. Kako je to mogoče?
Dejstvo je, da je v psihi teh tiranov že notranji tiran, ki se popolnoma nezavedno norčuje iz tistega dela njihove osebnosti, ki je dostopen zavesti. Tega notranjega tirana ne vidijo, on je nedostopen (tako kot ne moremo videti svojega videza brez ogledala) in to podobo projicirajo na tiste, ki so v bližini.
Toda žrtev ima tudi svojega notranjega tirana, ki jo terorizira in ji jemlje pravico do samospoštovanja. V sebi ne vidi vrednosti, zato postanejo odnosi s pravim zunanjim tiranom pomembnejši od osebnega počutja.
Več ko se žrtvujemo, več zahtevamo od drugih.
Pravilo "kot pri sebi, tako pri drugih" velja v pozitivnem smislu. Skrb zase začne skrbeti za druge. S spoštovanjem lastnih želja in potreb se naučimo spoštovati druge.
Če nočemo skrbeti zase, se popolnoma posvetimo drugim, potem tudi tistim okoli sebe odrekamo pravico, da sami skrbijo zase brez nas. Tako se rodi želja po "skrbnem zadavitvi" in "delanju dobrega". Več ko se žrtvujemo, več zahtevamo od drugih.
Če torej želim razumeti notranji svet drugega, pogledam, kako ravna z drugimi.
In če želim nekaj videti v sebi, bom pozoren na to, kako sem z drugimi ljudmi. In če je z ljudmi slabo, se zdi, da »slabo« delam najprej sebi. Ker raven komunikacije z drugimi določa predvsem raven komunikacije s samim seboj.