Kaj vemo o sebi? O tem, kako razmišljamo, kako je strukturirana naša zavest, na katere načine bi lahko našli smisel? In zakaj ob uporabi dosežkov znanosti in tehnologije tako malo zaupamo znanstvenim spoznanjem? Odločili smo se, da bomo filozofu Danilu Razeevu postavili resnično globalna vprašanja.
Psihologije: Kje iskati pomen sodobnega človeka? Če imamo potrebo po pomenu, na katerih področjih in na kakšne načine ga lahko najdemo sami?
Danil Razejev: Prva stvar, ki mi pride na misel, je ustvarjalnost. Lahko se manifestira v najrazličnejših oblikah in sferah. Poznam ljudi, katerih ustvarjalnost se izraža v gojenju sobnih rastlin. Poznam tiste, katerih ustvarjalnost se kaže v muci ustvarjanja glasbenega dela. Pri nekaterih se pojavi pri pisanju besedila. Zdi se mi, da sta smisel in ustvarjalnost neločljiva. Kaj mislim? Pomen je prisoten tam, kjer je več kot le mehanika. Z drugimi besedami, pomena ni mogoče zmanjšati na avtomatiziran proces. Sodobni filozof John Searle1 prišel z dobrim argumentom, ki se dotika razlike med semantiko in sintakso. John Searle meni, da mehanska kombinacija skladenjskih konstrukcij ne vodi do ustvarjanja semantike, do nastanka pomena, medtem ko človeški um deluje ravno na pomenski ravni, generira in zaznava pomene. O tem vprašanju je že več desetletij potekala obsežna razprava: ali je umetna inteligenca sposobna ustvariti pomen? Mnogi filozofi trdijo, da če ne razumemo pravil semantike, bo umetna inteligenca za vedno ostala le v okviru sintakse, saj ne bo imela elementa generiranja pomena.
"Pomen obstaja tam, kjer je več kot le mehanika, ni ga mogoče zmanjšati na avtomatiziran proces"
Kateri filozofi in katere filozofske ideje so po vašem mnenju za današnjega človeka najbolj relevantne, žive in zanimive?
D. R.: Odvisno od tega, kaj pomeni današnji človek. Obstaja recimo univerzalen koncept človeka, človeka kot posebne vrste živih bitij, ki je nekoč nastalo v naravi in nadaljuje svoj evolucijski razvoj. Če s tega vidika govorimo o današnjem človeku, potem se mi zdi, da se bo zelo koristno obrniti na ameriško šolo filozofov. Johna Searla sem že omenil, lahko imenujem Daniela Dennetta (Daniel C. Dennett)2avtorja David Chalmers3, avstralski filozof, ki je zdaj na newyorški univerzi. Zelo mi je blizu smer v filozofiji, ki se imenuje »filozofija zavesti«. Toda družba, za katero govorijo ameriški filozofi v ZDA, je drugačna od družbe, v kateri živimo v Rusiji. Pri nas je veliko svetlih in globokih filozofov, konkretnih imen ne bom navajal, morda se ne sliši čisto pravilno. Na splošno pa se mi zdi, da se stopnja profesionalizacije v ruski filozofiji še ni končala, torej v njej ostaja veliko ideologije. Tudi v okviru univerzitetnega izobraževanja (in pri nas, tako kot v Franciji, mora vsak študent opraviti študij filozofije) študenti in podiplomski študenti niso vedno zadovoljni s kakovostjo izobraževalnih programov, ki jim jih ponujajo. Tu nas čaka še zelo dolga pot, da razumemo, da filozofiranje ne bi smelo biti povezano z delom za državo, za cerkev ali skupino ljudi, ki zahtevajo, da filozofi ustvarjajo in utemeljujejo nekakšne ideološke konstrukcije. V zvezi s tem podpiram tiste ljudi, ki zagovarjajo filozofijo brez ideoloških pritiskov.
V čem se bistveno razlikujemo od ljudi prejšnjih obdobij?
D. R.: Skratka, z nami je prišla doba tehnogenega človeka, torej človeka z »umetnim telesom« in »razširjenim umom«. Naše telo je več kot samo biološki organizem. In naš um je nekaj več kot možgani; je razvejan sistem, ki ga sestavljajo ne samo možgani, ampak tudi veliko število predmetov, ki so zunaj biološkega telesa osebe. Uporabljamo naprave, ki so razširitve naše zavesti. Smo žrtve – ali plodovi – tehničnih naprav, pripomočkov, naprav, ki namesto nas opravljajo ogromno kognitivnih nalog. Moram priznati, da sem pred nekaj leti doživel zelo dvoumno notranjo izkušnjo, ko sem nenadoma ugotovil, da se ne spomnim, koliko je ura šest do devet. Predstavljajte si, ne bi mogel izvesti te operacije v svoji glavi! Zakaj? Ker se že dolgo zanašam na razširjeni um. Z drugimi besedami, prepričan sem, da mi bo neka naprava, recimo iPhone, pomnožila te številke in mi dala pravilen rezultat. V tem se razlikujemo od tistih, ki so živeli pred 50 leti. Za človeka pred pol stoletja je bilo poznavanje tabele množenja nujno: če ni mogel pomnožiti šest z devet, je izgubil v tekmovalnem boju v družbi. Opozoriti je treba, da imajo filozofi tudi bolj globalne predstave o ideoloških stališčih osebe, ki je živela v različnih obdobjih, na primer o človeku fusis (naravnem človeku) v antiki, religioznem človeku v srednjem veku, eksperimentalnem človeku. v sodobnem času in to serijo dopolnjuje sodobni človek, ki sem ga imenoval »tehnogeni človek«.
"Naš um ni sestavljen samo iz možganov, ampak tudi iz velikega števila predmetov, ki so zunaj biološkega telesa človeka"
Če pa smo popolnoma odvisni od pripomočkov in se za vse zanašamo na tehnologijo, moramo imeti kult znanja. Kako to, da je toliko ljudi izgubilo zaupanje v znanost, so vraževerni, zlahka manipulirani?
D. R.: Gre za vprašanje dostopnosti znanja in upravljanja informacijskih tokov, torej propagande. Nevedno osebo je lažje upravljati. Če hočeš živeti v družbi, kjer te vsi ubogajo, kjer vsi sledijo tvojim ukazom in ukazom, kjer vsi delajo zate, potem te družba, v kateri živiš, ne zanima, da bi bila družba znanja. Nasprotno, zanima vas, da je to družba nevednosti: vraževerja, govoric, sovraštva, strahu... Po eni strani je to univerzalni problem, po drugi strani pa je problem določene družbe. Če se denimo preselimo v Švico, bomo videli, da njeni prebivalci ob vsaki priložnosti, tudi najbolj nepomembni z našega vidika, izpeljejo referendum. Sedijo doma, razmišljajo o nekem na videz preprostem vprašanju in razvijejo svoje stališče, da potem pridejo do konsenza. Skupaj uporabljajo svoje intelektualne sposobnosti, so pripravljeni sprejemati odgovorne odločitve in si nenehno prizadevajo za dvig stopnje razsvetljenosti v družbi.
1 J. Searl «Ponovno odkrivanje zavesti» (Idea-Press, 2002).
2 D. Dennett «Vrste psihe: na poti do razumevanja zavesti» (Idea-Press, 2004).
3 D. Chalmers »Zavestni um. V iskanju temeljne teorije« (Librokom, 2013).