vsebina
Nekateri ljudje občutijo resnično bolečino že ob misli, da njihove domovine nikoli ne bodo cenili. Takšni odnosi so nevarni. Tako so na primer zaradi zamere volivcev do svoje države glasovali za Trumpa ne na klic duše, ampak v maščevanje. Ta pojav lahko imenujemo kolektivni narcizem.
Slika v časopisu je paradoksalna: prikazuje človeško oko, iz katerega teče solza, ki se spremeni v pest. To je po mnenju ameriške psihologinje Agnieszke Golek de Zavala odlična ilustracija oziroma metafora za stanje tistih Trumpovih volivcev, ki jih je poimenovala »kolektivni narcisi«. Njihova zamera je vodila v maščevanje.
Ko je Donald Trump leta 2016 zmagal na predsedniških volitvah, je psiholog slutil. Verjela je, da ima Trump dve predvolilni obljubi, ki jih je treba uresničiti: "narediti Ameriko spet veliko silo" in "dati njene interese na prvo mesto". Kako resnična je ta hipoteza?
Leta 2018 je Agnieszka Golek de Zawala izvedla raziskavo med 1730 ameriškimi anketiranci, ki so glasovali za Trumpa. Raziskovalec je želel ugotoviti, katera prepričanja so imela glavno vlogo pri njihovi izbiri. Po pričakovanjih so bile kritične značilnosti volivcev, kot so spol, barva kože, odnos do rasizma in socialno-ekonomski status. A to še ni vse: mnoge je gnala užaljenost. Trumpovi volivci so bili prizadeti, ker je bil ugled ZDA kot velike sile po svetu močno poškodovan.
Kaj imata skupnega nogomet in brexit?
Golek de Zavala ljudi, ki pripisujejo tako pomen ugledu svoje države, imenuje kolektivni narcisi. Psihologinja je našla kolektivni narcisizem ne le med Trumpovimi privrženci, ampak tudi med drugimi anketiranci na Poljskem, v Mehiki, Madžarskem in v Združenem kraljestvu – na primer med podporniki brexita, ki so zavrnili Evropsko unijo, ker »ne priznava posebnega položaja Združenega kraljestva in škodljivo vpliva na britansko politiko«. Poleg tega so v migrantih videli grožnjo celovitosti države.
Raziskovalec je uspel zaznati kolektivni narcizem tudi med nogometnimi navijači in pripadniki verske skupnosti, kar pomeni, da očitno ne gre le za narod, ampak tudi za način identifikacije s katero koli skupino. Ta pojav je socialnim psihologom že dolgo znan.
Kar je žaljivo za narcisa, ni žaljivo za nacionalista
Odkritje Golek de Zavale po njenem mnenju ni osebnostna lastnost, temveč rigidno prepričanje: kolektivni narcisi imajo svojo skupino za nekaj povsem izjemnega, kar si zasluži posebno obravnavo in nenehno spoštovanje. S tem je neločljivo povezan drugi del prepričanj: njihovo skupino naj bi drugi sistematično podcenjevali, ignorirali in neupravičeno kritizirali – ne glede na to, kako država ali skupnost dejansko izgleda.
Karkoli lahko naredi državo, nogometno ekipo, versko skupnost posebno za kolektivne narciste: vojaška moč, gospodarska moč, demokracija, religioznost, uspeh. Z vidika kolektivnih narcisov je nujno, da ta ekskluzivnost ni neupravičeno kritizirana, saj se dojema kot osebna žalitev – skupina se obravnava kot del lastne identitete.
Za razliko od domoljubov ali nacionalistov takšni ljudje trpijo zaradi dolgotrajne zamere do svoje države ali skupine. Nacionalisti in domoljubi, ki tudi menijo, da je njihova država ali skupina najboljša, niso užaljeni, če kdo do nje izrazi nespoštovanje.
Kot pravi Golek de Zavala, kolektivni narcisi trpijo zaradi dolgotrajne bolečine za državo: ne samo, da se boleče odzivajo na kritiko ali vidijo nevednost tam, kjer je ni, ampak poskušajo prezreti dejanska "narobe" svoje države ali skupnosti, do katere so pripadati.
Ahilova peta užaljenega volivca
Občutki zamere imajo neprijetne posledice: željo po obrambi in maščevanju. Zato kolektivni narcisi pogosto podpirajo politike, ki so pripravljeni uporabiti vojaška sredstva za obrambo domnevno podcenjene države in obljubljajo, da bodo otežili življenje zaznanim nasprotnikom v svoji državi, kot so migranti.
Poleg tega imajo kolektivni narcisi zelo ozko predstavo o tem, kdo velja za "pravega" državljana države. Paradoksalno je, da se mnogi med njimi sploh ne počutijo osebno povezani s skupnostjo, ki jo idealizirajo. Zdi se, da se pripadnost in idealizacija medsebojno izključujeta. Populisti v politiki lahko zelo enostavno sprožijo in izkoristijo te občutke zamere.
Raziskovalka poudarja, kako pomembno je, da se ljudje dobro počutijo v svojih skupnostih ali ekipah, da imajo občutek, da pripadajo enemu in velikemu krogu ljudi, in da lahko nekaj naredijo za druge člane skupine.
Če fenomen kolektivnega narcizma obravnavamo širše, lahko pridemo do zaključka, da povsod, kjer je skupina ljudi, ki jih povezuje en prostor, izkušnja ali ideja, morajo biti vsi njeni udeleženci vključeni v komunikacijo in skupen namen.