»Slavna knjiga o psihologiji vedenja, napisana pred 45 leti, je končno izšla v ruščini,« pravi psiholog Vladimir Romek. – Obstajajo različni razlogi, da priznana klasika svetovne psihologije ni bila zastopana v rusko govorečem prostoru. Med njimi je morda skriti protest proti eksperimentalno potrjenim idejam, ki omalovažujejo tistega, ki verjame v svojo edinstvenost.
Kaj je povzročilo burne razprave, pa ne samo med strokovnjaki? Za bralca so bile še posebej žaljive trditve, da človek komajda premore svobodo v tolikšni meri, kot je običajno. Namesto tega je njegovo vedenje (in on sam) odraz zunanjih okoliščin in posledica njegovih dejanj, ki se le zdijo avtonomna. Psihologi so seveda užaljeni nad špekulacijami o »lažnih razlagah«, s katerimi poskušajo razlagati tisto, česar ne morejo popraviti. Svoboda, dostojanstvo, avtonomija, ustvarjalnost, osebnost so pač takšni namišljeni in odveč izrazi za biheviorista. Poglavja, posvečena preučevanju kazni, natančneje njene nesmiselnosti in celo škodljivosti, so se izkazala za nepričakovana. Razprava je bila ostra, a jasnost Skinnerjevih argumentov je vedno vzbujala spoštovanje njegovih nasprotnikov. Z izjemnim pogledom na človeško naravo bi seveda rad trdil: tukaj ni vsega mogoče uskladiti z idejami o svobodni volji, o notranjih vzrokih naših dejanj. Težko je takoj opustiti običajne »mentalistične razlage« naših in dejanj drugih ljudi. Zagotovo pa boste, tako kot jaz, avtorjevo stališče težko šteli za površno. Kar zadeva empirično veljavnost, bi Skinner lahko nasprotoval številnim drugim domnevno znanstveno dokazanim pristopom k opisovanju vzmeti, ki dejansko premikajo človeka.
Prevod iz angleščine Alexander Fedorov, Operant, 192 str.