“Ura tiktaka!”, “Kdaj lahko pričakujemo zapolnitev?”, “Je pri tvojih letih še prepozno?” Takšni namigi zatirajo ženske in jim onemogočajo sprejemanje premišljenih odločitev o rojstvu otrok.
Zadnja stvar, ki jo ženska želi slišati, je, da ji povejo, kdaj naj rodi otroke. Kljub temu mnogi menijo, da je njihova dolžnost, da opomnijo ženske, da je bolje, da ženske rodijo zgodaj, pri približno 25 letih. K običajnim argumentom »biološke ure« zdaj dodajajo: preveč družinskih skrbi pade na nas.
Po mnenju »svetovalcev« se obsojamo na življenje v samem središču »sendviča« treh generacij. Poskrbeti moramo tako za majhne otroke kot za starejše starše. Naše življenje se bo spremenilo v neskončno vrvež s plenicami za otroke in starše ter otroškimi vozički, otroki in invalidi, kapricami in težavami nemočnih bližnjih.
Ko govorijo o tem, kako stresno se izkaže takšno življenje, ga ne poskušajo ublažiti. Bo težko? To že vemo — zahvaljujoč strokovnjakom, ki nam že leta pripovedujejo, kako težka je pozno nosečnost. Ne potrebujemo več pritiska, sramu in strahu, da bi »zamujeni« svojo priložnost.
Če ženska želi zgodaj imeti otroke, ji pusti. A vemo, da to ni vedno mogoče. Morda nimamo dovolj denarja za preživljanje otroka, morda ne bomo takoj našli ustreznega partnerja. In vsi ne želijo vzgajati otroka sami.
Poleg prihodnjih "težav" se ženska, ki do 30. leta ni imela otroka, počuti kot izobčenka
Hkrati pa nam še vedno govorijo, da brez otrok naše življenje nima smisla. Poleg prihodnjih "težav" se ženska, ki do 30. leta še ni imela otroka, počuti kot izobčenka: vse njene prijateljice so že rodile enega ali dva, nenehno govorijo o sreči materinstva in - povsem naravno - začnejo svojo izbiro šteti za edino pravo.
Na nek način imajo zagovorniki ideje zgodnjega materinstva prav. Statistični podatki kažejo, da se je število nosečnosti pri ženskah, starejših od 40 let, od leta 1990 podvojilo. Enako se dogaja v skupini žensk, starejših od 30 let. In pri 25-letnicah se ta številka, nasprotno, zmanjšuje. Vseeno pa mislim, da ni razloga za skrb. Biti del "generacije sendvičev" ni tako slabo. Vem o čem govorim. Šla sem skozi to.
Mama me je rodila pri 37 letih. Pri istih letih sem postala mama. Ko se je končno rodila težko pričakovana vnukinja, je bila babica še precej vesela in aktivna. Moj oče je živel 87 let, mama pa 98 let. Ja, znašel sem se prav v situaciji, ki jo sociologi imenujejo »generacija sendvičev«. A to je samo drugo ime za razširjeno družino, kjer skupaj živijo različne generacije.
V vsakem primeru bi se morali navaditi na to situacijo. Danes ljudje živijo dlje. Dobri domovi za ostarele so predragi in življenje tam ni tako zabavno. Živeti skupaj kot ena velika družina seveda včasih ni zelo udobno. Toda kakšno družinsko življenje je popolno brez domačih nevšečnosti? Navadimo se tako gneče kot hrupa, če je naš odnos na splošno zdrav in ljubeč.
A priznajmo si: vedno, ko se bomo odločili za otroke, bodo težave.
Starši so mi pomagali in me podpirali. Nikoli mi niso očitali, da »še vedno nisem poročen«. In oboževali so svoje vnuke, ko so se rodili. V nekaterih družinah se starši in otroci sovražijo. Nekatere matere zavračajo kakršne koli nasvete lastnih mater. So družine, v katerih je prava vojna, kjer eni poskušajo drugim vsiliti svoje koncepte in pravila.
Toda kaj je potem s starostjo? Ali se mladi pari z otroki, ki morajo živeti pod streho staršev, ne srečujejo z enakimi težavami?
Ne trdim, da pozno materinstvo ne povzroča težav. A priznajmo si: vedno, ko se bomo odločili za otroke, bodo težave. Naloga strokovnjakov je, da nam dajo čim več informacij. Čakamo, da nam povedo o možnostih in nam pomagajo pri izbiri, a ne silimo k temu, igramo na strahove in predsodke.
O avtorju: Michelle Henson je esejistka, kolumnistka za The Guardian in avtorica knjige Življenje z mojo mamo, dobitnica nagrade za knjigo leta 2006, ki jo podeli fundacija Mind Foundation for the Mentally Ill.