Družinski prepiri, agresija, nasilje… Vsaka družina ima svoje težave, včasih tudi drame. Kako se lahko otrok, ki še naprej ljubi svoje starše, zaščiti pred agresijo? In kar je najpomembneje, kako jim odpustiti? Ta vprašanja je raziskala igralka, scenaristka in režiserka Maiwenn le Besco v filmu Oprostite.
«”- prvo delo Mayvenn le Besco. Izšla je leta 2006. Vendar se zgodba Juliette, ki snema film o svoji družini, dotika zelo boleče teme. Glede na zaplet ima junakinja priložnost vprašati očeta o razlogih za agresivno ravnanje z njo. V resnici si ne upamo vedno postavljati vprašanj, ki nas zadevajo. Toda režiser je prepričan: moramo. Kako narediti?
OTROK BREZ FOKUSA
"Glavna in najtežja naloga otrok je razumeti, da situacija ni normalna," pravi Maiwenn. In ko te eden od staršev nenehno in vztrajno popravlja, zahteva poslušnost ukazom, ki presegajo njegovo starševsko avtoriteto, to ni normalno. Toda otroci to pogosto zamenjajo za izraze ljubezni.
"Nekateri dojenčki se lažje soočajo z agresijo kot brezbrižnostjo," dodaja Dominique Fremy, pediatrični nevropsihiater.
Zavedajoč se tega, so člani francoskega združenja Enfance et partage izdali disk, na katerem otrokom razlagajo, kakšne so njihove pravice in kaj storiti v primeru agresije odraslih.
DVIG ALARMA JE PRVI KORAK
Tudi ko otrok spozna, da situacija ni normalna, se v njem začneta boriti bolečina in ljubezen do staršev. Maiwenn je prepričana, da otrokom pogosto nagon govori, naj zaščitijo svoje sorodnike: »Prva je za alarm sprožila moja učiteljica, ki se je, ko je videla moj podplutbeni obraz, pritožila upravi. Oče je prišel v šolo zame ves jokan in me spraševal, zakaj sem vse povedal. In v tistem trenutku sem sovražil učitelja, ki ga je spravil v jok."
Otroci v tako dvoumni situaciji niso vedno pripravljeni razpravljati o svojih starših in v javnosti oprati umazano perilo. "To ovira preprečevanje takšnih situacij," dodaja dr. Fremy. Nihče noče sovražiti lastnih staršev.
DOLGA POT DO ODPUŠTANJA
Otroci med odraščanjem različno reagirajo na svoje poškodbe: nekateri poskušajo izbrisati neprijetne spomine, drugi prekinejo odnose z družino, a težave še vedno ostajajo.
»Najpogosteje se morajo žrtve domače agresije v času ustvarjanja lastne družine jasno zavedati, da je želja po otroku tesno povezana z željo po obnovitvi njihove identitete,« pravi dr. Fremy. Odraščajoči otroci ne potrebujejo ukrepov proti zatirajočim staršem, temveč priznanje svojih napak.
To skuša Maiwenn povedati: "Resnično je pomembno, da odrasli priznajo svoje napake pred sodiščem ali javno mnenje."
PREKRBI KROG
Pogosto so bili starši, ki se obnašajo agresivno do svojih otrok, v otroštvu prikrajšani za naklonjenost. Toda ali ni mogoče prekiniti tega začaranega kroga? "Svojega otroka nisem nikoli udarila," pravi Maiwenn, "toda enkrat sem se z njo pogovarjala tako ostro, da je rekla: "Mama, bojim se te." Potem me je postalo strah, da ponavljam vedenje svojih staršev, čeprav v drugačni obliki. Ne hecajte se: če ste kot otrok doživeli agresijo, obstaja velika verjetnost, da boste ta vzorec vedenja ponovili. Zato se morate obrniti na strokovnjaka, da se osvobodite notranjih težav.
Tudi če staršem ne odpustite, bi morali vsaj izpustiti situacijo, da bi rešili svoj odnos z otroki.
Vir: Doctissimo.