vsebina
Kaj storite, ko sogovornik na vas sprosti svojo jezo? Ali se nanj odzovete z enako agresivnostjo, se začnete opravičevati ali ga poskušate pomiriti? Če želite pomagati drugemu, morate najprej ustaviti lastno »čustveno krvavitev«, pravi klinični psiholog Aaron Carmine.
Marsikdo ni vajen postavljati lastnih interesov na prvo mesto, a v konfliktnih situacijah je normalno, da najprej poskrbijo zase. To ni manifestacija sebičnosti. Sebičnost - skrbeti samo zase, pljuvati po drugih.
Govorimo o samoohranitvi – najprej moraš pomagati sebi, da imaš moč in priložnost pomagati drugim. Če želimo biti dober mož ali žena, starš, otrok, prijatelj in delavec, moramo najprej poskrbeti za svoje potrebe.
Vzemimo za primer nujne primere na letalu, o katerih so nam povedali na brifingu pred letom. Sebičnost — nadenite si kisikovo masko in pozabite na vse ostale. Popolna predanost nadevanju mask na vse okoli nas, ko se sami dušimo. Samoohranitev – najprej si nadenemo masko, da lahko pomagamo bližnjim.
Lahko sprejmemo občutke sogovornika, ne strinjamo pa se z njegovim pogledom na dejstva.
Šola nas ne uči, kako ravnati v takih situacijah. Morda je učiteljica svetovala, naj ne pazimo, ko nas kličejo slabe besede. In kaj, ta nasvet je pomagal? Seveda ne. Eno je prezreti nečijo idiotsko pripombo, čisto drugo pa se počutiti kot »cunja«, si dovoliti žalitev in ignorirati škodo, ki jo nekdo naredi naši samozavesti in samospoštovanju.
Kaj je čustvena prva pomoč?
1. Delaj, kar imaš rad
Veliko energije porabimo za to, da ugodimo drugim ali jih pustimo nezadovoljne. Nehati moramo delati nepotrebne stvari in začeti delati nekaj konstruktivnega, sprejemati neodvisne odločitve, ki so skladne z našimi načeli. Morda bo to od nas zahtevalo, da prenehamo delati, kar moramo, in poskrbimo za svojo srečo.
2. Uporabite svoje izkušnje in zdrav razum
Smo odrasli in imamo dovolj izkušenj, da razumemo, katere besede sogovornika so smiselne in kaj pravi samo zato, da nas prizadene. Ni vam treba jemati osebno. Njegova jeza je odrasla različica otroškega besa.
Poskuša ustrahovati in uporablja provokativne izjave in sovražni ton, da pokaže premoč in silo podredi. Lahko sprejmemo njegove občutke, vendar se ne strinjamo z njegovim pogledom na dejstva.
Namesto da bi se prepustili nagonski želji po obrambi, je bolje uporabiti zdrav razum. Če se vam zdi, da začnete hudo zlorabe jemati k srcu, kot da besede resnično odražajo vašo vrednost kot osebe, si recite "nehaj!" Konec koncev, to je tisto, kar hočejo od nas.
Poskuša se povzdigniti tako, da nas spusti, ker nujno potrebuje samopotrditev. Odrasli, ki spoštujejo sebe, nimajo takšne potrebe. To je lastno tistim, ki nimajo samospoštovanja. Vendar mu ne bomo odgovorili enako. Ne bomo ga več omalovaževali.
3. Ne dovolite, da vas čustva prevzamejo
Lahko prevzamemo nadzor nad situacijo, če se spomnimo, da imamo izbiro. Zlasti nadzorujemo vse, kar rečemo. Morda se nam zdi, da razlagamo, se branimo, prepiramo, pomirjamo, nasprotujemo ali se vdamo in se podredimo, vendar se lahko tega zadržimo.
Nismo nič slabši od vseh na svetu, besed sogovornika nismo dolžni jemati dobesedno. Lahko mu priznamo občutke: »Mislim, da se počutiš slabo«, »Mora biti zelo boleče« ali pa to mnenje zadržimo zase.
Uporabljamo zdravo pamet in se odločimo molčati. Še vedno nas ni hotel poslušati
Odločimo se, kaj želimo razkriti in kdaj. Trenutno se lahko odločimo, da ne bomo ničesar povedali, saj nima smisla karkoli govoriti. Ne zanima nas poslušati.
To ne pomeni, da ga »prezremo«. Zavestno se odločimo, da bomo njegovim obtožbam namenili natančno pozornost, ki si jo zaslužijo – sploh ne. Samo pretvarjamo se, da poslušamo. Lahko kimate za predstavo.
Odločimo se, da ostanemo mirni in se ne nasedemo njegovemu trneku. Ni nas sposoben provocirati, besede z nami nimajo nič. Ni treba odgovarjati, uporabljamo zdravo pamet in se odločimo molčati. Itak nas ne bi poslušal.
4. Vrnite si samospoštovanje
Če smo njegove žalitve jemali osebno, smo bili v izgubljenem položaju. On ima nadzor. Lahko pa si povrnemo samospoštovanje tako, da se spomnimo, da smo kljub vsem svojim pomanjkljivostim in nepopolnosti dragoceni.
Kljub vsemu povedanemu nismo nič manj vredni za človeštvo kot kdorkoli drug. Tudi če so njegovi očitki resnični, to samo dokazuje, da smo nepopolni, kot vsi drugi. Naša »nepopolnost« ga je razjezila, kar lahko le obžalujemo.
Njegova kritika ne odraža naše vrednosti. A vseeno ni lahko ne zdrsniti v dvom in samokritiko. Da ohranite samospoštovanje, se spomnite, da so njegove besede besede otroka v histerici in nikakor ne pomagajo njemu ali nam.
Precej smo sposobni, da se zadržujemo in ne podležemo skušnjavi, da bi dali enak otročji, nezreli odgovor. Navsezadnje smo odrasli. In se odločimo, da preklopimo na drug "način". Odločimo se, da si najprej pomagamo čustveno, nato pa se odzovemo sogovorniku. Odločimo se, da se umirimo.
Spomnimo se, da nismo ničvredni. To ne pomeni, da smo boljši od drugih. Smo del človeštva, tako kot vsi drugi. Sogovornik ni boljši od nas, mi pa nismo slabši od njega. Oba sva nepopolna človeka, z veliko preteklosti, ki vpliva na naš medsebojni odnos.
O avtorju: Aaron Carmine je klinični psiholog pri Urban Balance Psychological Services v Chicagu.