Na odpuščanje lahko gledamo kot na duhovno prakso, ki so jo učili Jezus, Buda in številni drugi verski učitelji. Tretja izdaja Webster's New International Dictionary opredeljuje »odpuščanje« kot »opuščanje občutkov zamere in zamere do storjene krivice«.
To razlago dobro ponazarja znani tibetanski rek o dveh menihih, ki se srečata več let po tem, ko sta bila zaprta in mučena:
Odpuščanje je praksa osvobajanja lastnih negativnih čustev, iskanja smisla in učenja iz hujših situacij. Vadi se, da se osvobodimo nasilja lastne jeze. Potreba po odpuščanju torej obstaja predvsem pri tistem, ki odpušča, da bi opustil jezo, strah in zamero. Zamera, pa naj gre za bes ali dolgočasen občutek krivice, ohromi čustva, zoži vaše možnosti, prepreči vam izpolnjujoče in polno življenje, preusmeri pozornost s tega, kar je resnično pomembno, na tisto, kar vas uničuje. Buda je rekel: . Jezus je rekel: .
Človek je vedno težko odpustiti, ker krivica, ki mu je bila povzročena, »odvrže tančico« na um v obliki bolečine, občutka izgube in nerazumevanja. Vendar pa je na teh čustvih mogoče delati. Mnogo bolj zapletene posledice so jeza, maščevalnost, sovraštvo in … navezanost na ta čustva, ki povzroči, da se človek z njimi identificira. Takšna negativna identifikacija je po naravi statična in ostane skozi čas nespremenjena, če je ne zdravimo. Ko se potopi v takšno stanje, človek postane suženj svojih težkih čustev.
Sposobnost odpuščanja je eden od namenov, s katerimi je pomembno iti skozi življenje. Sveto pismo pravi: . Ne pozabite, da mora biti vsak od nas najprej pozoren na lastne slabosti, kot so pohlep, sovraštvo, iluzije, katerih se mnogih ne zavedamo. Odpuščanje je mogoče gojiti z meditacijo. Nekateri zahodni učitelji budistične meditacije začnejo prakso prijaznosti tako, da v mislih prosijo za odpuščanje vse tiste, ki smo jih užalili z besedo, mislijo ali dejanjem. Nato ponudimo svoje odpuščanje vsem tistim, ki so nas prizadeli. Končno je tu še samoodpuščanje. Te faze se večkrat ponovijo, nato pa se začne sama praksa prijaznosti, med katero pride do osvobajanja od reakcij, ki meglijo um in čustva ter blokirajo srce.
Webster's Dictionary daje še eno definicijo odpuščanja: "osvoboditev od želje po maščevanju v odnosu do storilca." Če imate še naprej zahtevke do osebe, ki vas je užalila, ste v vlogi žrtve. Zdi se logično, v resnici pa gre za obliko samozaporne kazni.
Objokana ženska pride k Budi s pravkar mrtvim dojenčkom v naročju in roti, naj oživi otroka. Buda se strinja pod pogojem, da mu ženska prinese gorčično seme iz hiše, ki ne pozna smrti. Ženska obupano hiti od hiše do hiše v iskanju nekoga, ki še ni srečal smrti, a je ne najde. Posledično mora sprejeti, da je velika izguba del življenja.