Paradoksalno je, da nihče ne more jasno opredeliti občutka, ki vlada svetu. Ljubezen nima objektivnih meril, razlogov, univerzalnih oblik. Vse, kar lahko storimo, je, da čutimo ali ne čutimo ljubezni.
Deklica objema svojo mamo in otrok, ki od jeze kriči, da je mama slaba. Moški, ki svoji ljubljeni prinaša rože, in tisti, ki je v jezi udaril svojo ženo. Ženska, ki je na svojega moža ljubosumna na sodelavca, in tista, ki nežno objema svojega ljubljenega. Vsi lahko iskreno in resnično ljubijo, ne glede na to, kako lep ali, nasprotno, odvraten je način izražanja tega občutka.
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je na svetu veliko ljudi, ki niso sposobni ljubiti, statistika pravi nasprotno. Psihopatija, ki se kaže v nezmožnosti doživljanja empatije in sočutja ter posledično ljubezni, se pojavlja le pri 1 % svetovnega prebivalstva. In to pomeni, da je 99% ljudi samo sposobnih ljubiti. Samo včasih ta ljubezen sploh ni takšna, kot smo jo navajeni videti. Zato je ne prepoznamo.
»Dvomim, da me resnično ljubi« je stavek, ki ga pogosto slišim od zakoncev, ki iščejo pomoč. Ko srečamo osebo z drugačnim načinom izražanja čustev, hočeš ali nočeš začnemo dvomiti - ali res ljubi? In včasih ti dvomi vodijo odnose v slepo ulico.
Včeraj sem imela posvet s parom, v katerem sta partnerja odraščala v zelo različnih razmerah. Je najstarejši otrok v družini, od katerega se je že od zgodnjega otroštva pričakovalo, da se bo samostojno spopadal s svojimi težavami in pomagal mlajšim. Naučil se je ne kazati bolečih izkušenj, ne motiti ljubljenih in v stresnih situacijah "iti vase".
In je edina hči v družini "italijanskega tipa", kjer so se odnosi razjasnili na povišan glas, reakcija impulzivnih staršev pa je bila popolnoma nepredvidljiva. Kot otrok je bila lahko v vsakem trenutku tako prijazna, kot tudi kaznovana za nekaj. To jo je naučilo pozorno poslušati čustva drugih in biti vedno pozorna.
Usoda jih je združila! In zdaj, v situaciji najmanjše napetosti, z grozo gleda v njegov oddaljeni obraz in poskuša z znanimi impulzivnimi metodami "izbiti" vsaj nekaj razumljive (to je čustvene) reakcije. In vse bolj se zapira pred vsakim izbruhom njenih čustev, saj čuti, da mu ni kos, tesnoba pa ga vse bolj kamne! Vsak od njih iskreno ne razume, zakaj se drugi tako obnaša, in vse manj verjame, da ga resnično ljubijo.
Edinstvenost naše otroške izkušnje določa edinstvenost načina, kako ljubimo. In zato smo včasih tako različni drug od drugega v manifestacijah tega občutka. Toda ali to pomeni, da smo vsi obsojeni na ljubezen po shemi, ki je bila v nas založena v otroštvu? Na srečo ne. Običajni, a boleči načini odnosov se lahko spremenijo, ne glede na družinsko dediščino. Vsak odrasel ima možnost prepisati svojo formulo ljubezni.
… In v tem paru je do konca našega tretjega srečanja začel vzgajati kalček upanja. "Verjamem, da me ljubiš," je rekla in ga pogledala v oči. In spoznal sem, da začenjata ustvarjati novo, svojo ljubezensko zgodbo.