Oscar Wilde je v The Picture of Dorian Gray zapisal: »Otroci začnejo z ljubeznijo do svojih staršev. Ko odrastejo, jih začnejo soditi. Včasih jim odpustijo.« Slednje ni lahko vsakomur. Kaj pa, če nas preplavijo »prepovedani« občutki: jeza, jeza, zamere, razočaranje — v odnosu do najbližjih? Kako se znebiti teh čustev in ali je to potrebno? Mnenje soavtorice knjige "Zavest in čustva" Sandy Clark.
Angleški pesnik Philip Larkin je pri opisovanju čustvene prtljage, ki jo starši prenašajo na svoje otroke, narisal sliko nič manj kot podedovane travme. Pesnik je ob tem poudaril, da za to pogosto niso krivi sami starši: ja, svojemu otroku so v marsičem škodovali, a le zato, ker so bili sami nekoč travmatizirani z vzgojo.
Po eni strani smo mnogi starši »dali vse«. Po njihovi zaslugi smo postali to, kar smo postali, in malo verjetno je, da bomo kdaj lahko odplačali njihov dolg in jih odplačali v naravi. Po drugi strani pa mnogi odraščajo z občutkom, da sta jih mama in/ali oče razočarala (in najverjetneje enako čutijo tudi starši).
Splošno sprejeto je, da lahko do očeta in matere čutimo le družbeno priznana čustva. Biti jezen in užaljen z njimi je nesprejemljivo, taka čustva je treba na vse možne načine potlačiti. Ne kritizirajte mame in očeta, ampak sprejmite — tudi če sta nekoč ravnala zoper nas in naredila resne napake pri vzgoji. A dlje ko zanikamo lastne občutke, tudi tiste najbolj neprijetne, bolj se ti občutki krepijo in nas preplavljajo.
Psihoanalitik Carl Gustav Jung je verjel, da ne glede na to, kako močno se trudimo potlačiti neprijetna čustva, bodo zagotovo našli izhod. To se lahko kaže v našem vedenju ali, v najslabšem primeru, v obliki psihosomatskih simptomov (kot je kožni izpuščaj).
Najboljše, kar lahko naredimo zase, je, da si priznamo, da imamo pravico čutiti kakršna koli čustva. V nasprotnem primeru tvegamo samo poslabšanje razmer. Seveda je pomembno tudi, kaj točno bomo naredili z vsemi temi čustvi. Koristno je, če si rečete: "V redu, tako se počutim - in tukaj je zakaj" - in začnete delati s svojimi čustvi na konstruktiven način. Na primer, vodenje dnevnika, pogovor o njih z zaupanja vrednim prijateljem ali govorjenje na terapiji.
Ja, naši starši so se zmotili, a noben novorojenček ne pride z navodili.
Toda predpostavimo, da namesto tega še naprej zatiramo svoja negativna čustva do staršev: na primer jezo ali razočaranje. Velika je verjetnost, da se bomo, ker se ti občutki v nas nenehno vzbujajo, ves čas osredotočali le na napake, ki sta jih naredila mama in oče, kako sta nas razočarala in na lastno krivdo zaradi teh občutkov in misli. Z eno besedo, z obema rokama se bomo držali lastne nesreče.
Ko izpustimo čustva, bomo kmalu opazili, da ne vrejo več, ne vrejo, ampak postopoma "previjajo" in izginejo. Če si dovolimo izraziti, kar čutimo, lahko končno vidimo celotno sliko. Ja, naši starši so se zmotili, po drugi strani pa so najverjetneje čutili lastno neustreznost in dvom vase – pa čeprav le zato, ker nobenemu novorojenčku ni nobenih navodil.
Potreben je čas, da se globoko zakoreninjeni konflikt razreši. Naši negativni, neprijetni, »slabi« občutki imajo razlog in glavna stvar je, da ga najdemo. Naučeni smo, da moramo do drugih ravnati z razumevanjem in sočutjem – pa tudi do sebe. Še posebej v tistih trenutkih, ko nam je težko.
Vemo, kako se moramo obnašati z drugimi, kako se moramo obnašati v družbi. Sami se zapeljemo v tog okvir standardov in pravil in zaradi tega v nekem trenutku ne razumemo več, kaj v resnici čutimo. Vemo le, kako bi se »morali« počutiti.
Zaradi tega notranjega vlečenja vrvi trpimo sami. Če želite končati to trpljenje, morate le začeti obravnavati sebe z enako prijaznostjo, skrbnostjo in razumevanjem, kot ravnate z drugimi. In če nam uspe, bomo morda nenadoma spoznali, da je čustveno breme, ki smo ga ves ta čas nosili naokoli, postalo nekoliko lažje.
Ko se nehamo boriti s seboj, končno spoznamo, da niti naši starši niti drugi ljudje, ki jih imamo radi, niso popolni, kar pomeni, da nam samim sploh ni treba ustrezati duhovitim idealom.
O avtorju: Sandy Clark je soavtor knjige Mindfulness and Emotion.