Pogosto slišim od strank: "Nisem imel druge izbire, kot da mu vrnem krik." A recipročna agresija in jeza sta slaba izbira, pravi psiholog Aaron Carmine. Kako se naučiti odzvati na agresijo in hkrati ohraniti dostojanstvo?
Težko si je ne vzeti k srcu, ko nekdo reče: "Ti si kot trn v riti." Kaj to pomeni? Dobesedno? Ali smo res nekomu povzročili, da se je prav na tem mestu pojavil boleč drobec? Ne, skušajo nas žaliti. Na žalost šole ne učijo, kako se na to pravilno odzvati. Morda nam je učitelj svetoval, naj ne bomo pozorni, ko nas kličejo. In kaj je bil dober nasvet? Grozno!
Ena stvar je ignorirati nesramno ali nepošteno pripombo nekoga. In čisto nekaj drugega je biti »cunja«, ki si dovoli, da te žalijo in omalovažujejo našo vrednost kot osebe.
Po drugi strani pa teh besed morda ne jemljemo osebno, če upoštevamo, da storilci le sledijo svojim ciljem. Želijo nas ustrahovati in skušajo z agresivnim tonom in provokativnimi izrazi pokazati svojo nadvlado. Želijo, da jih upoštevamo.
Morda se sami odločimo, da bomo priznali njihova čustva, ne pa tudi vsebine njihovih besed. Na primer, recite: "Grozno, kajne!" ali "Ne krivim te, ker si jezen." Torej se ne strinjamo z njihovimi »dejstvi«. Samo jasno povemo, da smo slišali njihove besede.
Lahko rečemo: »To je vaše stališče. Nikoli nisem o tem razmišljal na tak način,« je priznal, da je oseba povedala svoje.
Zadržimo svojo različico dejstev zase. To bo preprosto diskrecija – z drugimi besedami, od nas je odvisno, kako in kdaj bomo svoje misli delili z drugimi. Če povemo, kar mislimo, ne bomo pomagali. Napadalcu je tako ali tako vseeno. Torej, kaj narediti?
Kako odgovoriti na žalitev
1. Se strinjam: "Zdi se, da se težko razumeš z mano." Ne strinjamo se z njihovimi izjavami, ampak le s tem, da doživljajo določena čustva. Čustva so tako kot mnenja po definiciji subjektivna in ne temeljijo vedno na dejstvih.
Ali pa priznajo svoje nezadovoljstvo: "Tako neprijetno je, ko se to zgodi, kajne?" Ni nam treba na dolgo in podrobno razlagati, zakaj so njihove kritike in obtožbe nepravične, da bi od njih pridobili odpuščanje. Nismo se dolžni opravičevati pred lažnimi obtožbami, oni niso sodniki in mi nismo obtoženi. To ni kaznivo dejanje in ni nam treba dokazovati svoje nedolžnosti.
2. Reci: "Vidim, da si jezen." To ni priznanje krivde. Sklepamo le z opazovanjem nasprotnikovih besed, tona glasu in govorice telesa. Kažemo razumevanje.
3. Povej resnico: "Jezi me, ko kričiš name samo zato, ker povem, kar čutim."
4. Prepoznajte pravico do jeze: »Razumem, da si jezen, ko se to zgodi. Ne zamerim ti. Tudi jaz bi bil jezen, če bi se to zgodilo meni.» Torej priznavamo pravico druge osebe do doživljanja čustev, kljub dejstvu, da ni izbral najboljšega sredstva za njihovo izražanje.
Še nekaj možnih odzivov na burno izražanje čustev
»Nikoli nisem razmišljal o tem na tak način.
»Morda imaš v nečem prav.
»Ne vem, kako to prenašaš.
"Ja, grozno."
Hvala, da ste me opozorili na to.
»Prepričan sem, da se boš kaj domislil.
Pomembno je, da pazimo na ton, da naše besede sogovorniku ne bodo videti hudomušne, slabšalne ali provokativne. Ste se že kdaj izgubili med potovanjem z avtomobilom? Ne veš, kje si ali kaj bi naredil. Ustaviti in vprašati za pot? Obrni se? Potovati naprej? Na izgubi ste, zaskrbljeni ste in ne veste točno, kam bi šli. Uporabite isti ton v tem pogovoru - zmeden. Ne razumete, kaj se dogaja in zakaj vaš sogovornik meče lažne obtožbe. Govorite počasi, z mehkim tonom, a hkrati jasno in do bistva.
S tem ne »ugajate«, ne »posrkate« in ne »pustite, da zmagate«. Agresorju režete tla izpod nog, ga prikrajšate za žrtev. Moral si bo poiskati drugo. Torej, to je super.
O avtorju: Aaron Carmine je klinični psiholog.