Kaj storiti z neskončnim tokom plastičnih odpadkov, če ne želimo, da se oklepajo drevesnih vej, plavajo v oceanih in polnijo želodce morskih ptic in kitov?
Glede na poročilo, ki ga je objavil Svetovni gospodarski forum, naj bi se proizvodnja plastike v naslednjih 20 letih podvojila. Ob tem se v Evropi reciklira približno 30 % plastike, v ZDA le 9 %, v večini držav v razvoju pa je reciklirajo najmanjši del ali pa je sploh ne reciklirajo.
Januarja 2019 se je konzorcij petrokemičnih podjetij in podjetij za potrošniške izdelke, imenovan Zavezništvo za boj proti plastičnim odpadkom, zavezal, da bo v petih letih porabil 1,5 milijarde dolarjev za reševanje problema. Njihov cilj je podpirati alternativne materiale in dostavne sisteme, spodbujati programe recikliranja in – kar je še bolj kontroverzno – spodbujati tehnologije, ki pretvarjajo plastiko v gorivo ali energijo.
Obrati, ki sežigajo plastiko in druge odpadke, lahko proizvedejo dovolj toplote in pare za napajanje lokalnih sistemov. Evropska unija, ki omejuje odlaganje organskih odpadkov, sežiga že skoraj 42 % svojih odpadkov; ZDA pokurijo 12,5 %. Po podatkih Svetovnega energetskega sveta, mreže, akreditirane v ZDA, ki predstavlja vrsto energetskih virov in tehnologij, bo sektor projektov za pridobivanje energije iz odpadkov v prihodnjih letih verjetno doživel močno rast, zlasti v azijsko-pacifiški regiji. Na Kitajskem je že približno 300 obratov za recikliranje, nekaj sto jih je še v razvoju.
"Ker države, kot je Kitajska, zapirajo svoja vrata za uvoz odpadkov iz drugih držav in ker se preobremenjene predelovalne industrije ne spopadajo s krizo onesnaževanja s plastiko, se bo sežiganje vedno bolj promoviralo kot enostavna alternativa," pravi tiskovni predstavnik Greenpeacea John Hochevar.
Toda ali je to dobra ideja?
Zamisel o sežiganju plastičnih odpadkov za ustvarjanje energije se zdi razumna: navsezadnje je plastika narejena iz ogljikovodikov, kot je nafta, in je gostejša od premoga. Toda širitev sežiganja odpadkov utegnejo zavirati nekatere nianse.
Začnimo z dejstvom, da je lokacija podjetij za proizvodnjo energije iz odpadkov težka: nihče ne želi živeti poleg elektrarne, v bližini katere bo ogromno odlagališče smeti in na stotine smetarskih tovornjakov na dan. Običajno se te tovarne nahajajo v bližini skupnosti z nizkimi dohodki. V ZDA so od leta 1997 zgradili le eno novo sežigalnico.
Velike tovarne proizvedejo dovolj električne energije za oskrbo več deset tisoč domov. Toda raziskave so pokazale, da recikliranje plastičnih odpadkov prihrani več energije, saj zmanjša potrebo po pridobivanju fosilnih goriv za proizvodnjo nove plastike.
Nazadnje lahko elektrarne za pridobivanje energije iz odpadkov sproščajo strupena onesnaževala, kot so dioksini, kisli plini in težke kovine, čeprav v majhnih količinah. Sodobne tovarne uporabljajo filtre za lovljenje teh snovi, a kot navaja Svetovni energetski svet v poročilu iz leta 2017: "Te tehnologije so uporabne, če sežigalnice delujejo pravilno in so emisije nadzorovane." Nekateri strokovnjaki so zaskrbljeni, da bi lahko države, ki nimajo okoljske zakonodaje ali ne izvajajo strogih ukrepov, poskušale prihraniti pri nadzoru emisij.
Nazadnje, sežiganje odpadkov sprošča toplogredne pline. Leta 2016 so ameriške sežigalnice proizvedle 12 milijonov ton ogljikovega dioksida, od tega več kot polovica iz sežiganja plastike.
Ali obstaja varnejši način za sežiganje odpadkov?
Drugi način pretvorbe odpadkov v energijo je uplinjanje, proces, pri katerem se plastika tali pri zelo visokih temperaturah ob skoraj popolni odsotnosti kisika (kar pomeni, da ne nastajajo toksini, kot so dioksini in furani). Toda plinifikacija je zaradi nizkih cen zemeljskega plina trenutno nekonkurenčna.
Privlačnejša tehnologija je piroliza, pri kateri se plastika drobi in stopi pri nižjih temperaturah kot pri uplinjanju in pri tem porabi še manj kisika. Toplota razgradi plastične polimere v manjše ogljikovodike, ki jih je mogoče predelati v dizelsko gorivo in celo druge petrokemične snovi, vključno z novo plastiko.
V ZDA trenutno deluje sedem sorazmerno majhnih obratov za pirolizo, od katerih so nekateri še v predstavitveni fazi, tehnologija pa se širi po vsem svetu z odpiranjem obratov v Evropi, na Kitajskem, v Indiji, Indoneziji in na Filipinih. Ameriški svet za kemijo ocenjuje, da je v ZDA mogoče odpreti 600 obratov za pirolizo, ki bi predelali 30 ton plastike na dan, kar je skupaj približno 6,5 milijona ton na leto – slaba petina od 34,5 milijona ton plastičnih odpadkov, ki jih zdaj proizvaja država.
Tehnologija pirolize lahko obdeluje filme, vrečke in večplastne materiale, ki jih večina tehnologij mehanske obdelave ne zmore. Poleg tega ne proizvaja nobenih škodljivih onesnaževal, razen majhne količine ogljikovega dioksida.
Po drugi strani pa kritiki pirolizo opisujejo kot drago in nezrelo tehnologijo. Trenutno je še vedno ceneje proizvajati dizel iz fosilnih goriv kot iz plastičnih odpadkov.
Toda ali gre za obnovljivo energijo?
Ali je plastično gorivo obnovljiv vir? V Evropski uniji se za obnovljive odpadke štejejo samo biogeni gospodinjski odpadki. V ZDA 16 zveznih držav trdi komunalne odpadke, vključno s plastiko, za obnovljiv vir energije. Toda plastika ni obnovljiva v enakem smislu kot les, papir ali bombaž. Plastika ne raste iz sončne svetlobe: izdelujemo jo iz fosilnih goriv, pridobljenih iz zemlje, in vsak korak v procesu lahko povzroči onesnaženje.
"Ko iz zemlje pridobivate fosilna goriva, iz njih naredite plastiko in nato to plastiko zažgete za energijo, postane jasno, da to ni krog, ampak črta," pravi Rob Opsomer iz Fundacije Ellen MacArthur, ki promovira krožno gospodarstvo. uporaba izdelka. Dodaja: "Pirolizo lahko štejemo za del krožnega gospodarstva, če se njeni rezultati uporabljajo kot surovine za nove visokokakovostne materiale, vključno s trajno plastiko."
Zagovorniki krožne družbe so zaskrbljeni, da kakršen koli pristop k pretvarjanju plastičnih odpadkov v energijo malo pripomore k zmanjšanju povpraševanja po novih plastičnih izdelkih, še manj k ublažitvi podnebnih sprememb. »Osredotočanje na te pristope pomeni odmik od resničnih rešitev,« pravi Claire Arkin, članica Globalne zveze za alternative sežiganju odpadkov, ki ponuja rešitve, kako uporabiti manj plastike, jo ponovno uporabiti in več reciklirati.