naredil intervju z avtorjem Eating Animals Jonathanom Safranom Foerjem. Avtor razpravlja o idejah vegetarijanstva in o motivih, ki so ga spodbudili k pisanju te knjige.
Znan je po svoji prozi, nenadoma pa je napisal neleposlovno knjigo, ki opisuje industrijsko proizvodnjo mesa. Po mnenju avtorja ni znanstvenik ali filozof - "Jedo živali" je napisal kot jedec.
»V gozdovih srednje Evrope je ob vsaki priložnosti jedla, da bi preživela. V Ameriki smo 50 let pozneje jedli, kar smo želeli. Kuhinjske omare so bile polne na hitro kupljene hrane, predrage gurmanske hrane, hrane, ki je nismo potrebovali. Ko je potekel rok uporabnosti, smo hrano zavrgli, ne da bi jo povohali. S hrano ni bilo skrbi.
Moja babica nam je omogočila to življenje. Toda sama se ni mogla otresti tega obupa. Zanjo hrana ni bila hrana. Hrana je bila groza, dostojanstvo, hvaležnost, maščevanje, veselje, ponižanje, vera, zgodovina in seveda ljubezen. Kot bi bili sadovi, ki nam jih je dala, utrgani z vej našega zlomljenega družinskega drevesa,« je odlomek iz knjige.
Radio Nizozemska: Ta knjiga v veliki meri govori o družini in hrani. Pravzaprav se je ideja o pisanju knjige porodila skupaj s sinom, prvorojencem.
Foer: Rada bi ga vzgajala z vso možno doslednostjo. Takšno, ki zahteva čim manj namerne ignorance, čim manj namerne pozabe in čim manj hinavščine. Vedel sem, kot ve večina ljudi, da meso sproža veliko resnih vprašanj. In želela sem ugotoviti, kaj si v resnici mislim o vsem tem in v skladu s tem vzgajati svojega sina.
Radio Nizozemska: Znani ste kot pisec proze in v tej zvrsti se uporablja pregovor »Ne dovolite, da dejstva uničijo dobro zgodbo«. Toda knjiga »Jedo živali« je polna dejstev. Kako ste izbirali informacije za knjigo?
Foer: Z veliko skrbjo. Uporabil sem najnižje številke, največkrat iz same mesne industrije. Če bi izbral manj konservativne številke, bi bila moja knjiga lahko veliko močnejša. Vendar nisem želel, da bi tudi bralec z najbolj predsodki na svetu podvomil, da omenjam točna dejstva o mesni industriji.
Radio Nizozemska: Poleg tega ste nekaj časa opazovali proces proizvodnje mesnih izdelkov na lastne oči. V knjigi pišete o tem, kako ste se ponoči skozi bodečo žico splazili na ozemlje mesnopredelovalnih obratov. Ali ni bilo enostavno?
Foer: Zelo težko! In tega nisem hotel storiti, v tem ni bilo nič smešnega, bilo je strašljivo. To je še ena resnica o mesni industriji: okoli nje je velik oblak skrivnosti. Nimaš priložnosti govoriti s članom upravnega odbora ene od korporacij. Morda boste imeli srečo, da se boste pogovarjali s kakšno trdoživo osebo za stike z javnostjo, vendar nikoli ne boste srečali nekoga, ki bi kaj vedel. Če želite prejemati informacije, boste ugotovili, da je to praktično nemogoče. In pravzaprav je šokantno! Želiš samo pogledati, od kod prihaja tvoja hrana, pa ti ne dovolijo. To bi moralo vzbuditi vsaj sum. In prav razjezilo me je.
Radio Nizozemska: In kaj so skrivali?
Foer: Skrivajo sistematično okrutnost. Vsesplošno ravnanje s temi nesrečnimi živalmi bi veljalo za nezakonito (če bi bile mačke ali psi). Vpliv mesne industrije na okolje je preprosto šokanten. Korporacije skrivajo resnico o razmerah, v katerih ljudje delajo vsak dan. Ne glede na to, kako pogledate, je to mračna slika.
V vsem tem sistemu ni nič dobrega. V času pisanja te knjige je po ocenah 18 % emisij toplogrednih plinov izviralo iz živinoreje. Na dan izida knjige so bili ti podatki pravkar revidirani: zdaj se domneva, da znaša 51 %. Kar pomeni, da je ta industrija bolj odgovorna za globalno segrevanje kot vsi drugi sektorji skupaj. Združeni narodi še navajajo, da je množična živinoreja druga ali tretja točka na seznamu vzrokov vseh pomembnih okoljskih problemov na planetu.
Ampak ne bi smelo biti isto! Stvari na planetu niso vedno bile takšne, naravo smo z industrijsko živinorejo popolnoma sprevrgli.
Bil sem na prašičjih farmah in okoli njih sem videl ta jezera odpadkov. V bistvu so olimpijski bazeni, polni sranja. Videl sem in vsi pravijo, da je narobe, da ne bi smelo biti. Je tako strupen, da če človek nenadoma pride tja, bo takoj umrl. In seveda se vsebina teh jezer ne zadrži, ampak se razlije in pride v vodovod. Zato je živinoreja prvi vzrok za onesnaženje voda.
In nedavni primer, epidemija E. coli? Otroci so umrli, ko so jedli hamburgerje. Svojemu otroku nikoli ne bi dala hamburgerja, nikoli – tudi če obstaja vsaj majhna možnost, da je tam prisoten kakšen povzročitelj.
Poznam veliko vegetarijancev, ki jim ni mar za živali. Ni jim vseeno, kaj se dogaja z živalmi na farmah. Nikoli pa se ne bodo dotaknili mesa zaradi njegovega vpliva na okolje ali zdravje ljudi.
Sama nisem ena tistih, ki hrepeni po crkljanju s kokošmi, prašiči ali kravami. Ampak tudi jaz jih ne sovražim. In o tem govorimo. Ne govorimo o tem, da je treba ljubiti živali, pravimo, da jih ni treba sovražiti. In ne obnašaj se, kot da jih sovražimo.
Radio Nizozemska: Radi mislimo, da živimo v bolj ali manj civilizirani družbi, in zdi se, da se naša vlada domisli nekakšnih zakonov, ki preprečujejo nepotrebno mučenje živali. Iz vaših besed izhaja, da nihče ne nadzoruje spoštovanja teh zakonov?
Foer: Prvič, zelo težko mu je slediti. Tudi z najboljšimi nameni inšpektorjev se tolikšno število živali zakolje s tako veliko hitrostjo! Pogosto ima inšpektor dobesedno dve sekundi časa, da pregleda notranjost in zunanjost živali, da sklepa, kako je potekal zakol, ki pogosto poteka v drugem delu objekta. In drugič, težava je v tem, da učinkoviti pregledi niso v njihovem interesu. Kajti obravnavanje živali kot živali, in ne kot predmeta bodoče hrane, bi stalo več. To bi upočasnilo proces in podražilo meso.
Radio Nizozemska: Foer je pred približno štirimi leti postal vegetarijanec. Očitno je družinska zgodovina močno vplivala na njegovo končno odločitev.
Foer: Potreboval sem 20 let, da sem postal vegetarijanec. Vseh teh 20 let sem veliko vedel, nisem se odvrnil od resnice. Na svetu je veliko dobro obveščenih, pametnih in izobraženih ljudi, ki še naprej jedo meso, saj dobro vedo, kako in od kod prihaja. Da, nasiti nas in ima dober okus. Toda veliko stvari je prijetnih in jih nenehno zavračamo, tega smo povsem sposobni.
Meso je tudi kokošja juha, ki ste jo dobili kot prehlajen otrok, to so babičini kotleti, očetovi hamburgerji na dvorišču v sončnem dnevu, mamine ribe z žara – to so spomini našega življenja. Meso je karkoli, vsak ima svojega. Hrana je najbolj evokativna, res verjamem vanjo. In ti spomini so za nas pomembni, ne smemo se jim posmehovati, ne smemo jih podcenjevati, moramo jih upoštevati. Vendar se moramo vprašati: vrednost teh spominov nima meja ali so morda pomembnejše stvari? In drugič, ali jih je mogoče zamenjati?
Ali razumete, da če ne jem babičinega piščanca s korenčkom, ali to pomeni, da bo način izražanja njene ljubezni izginil ali da se bo ta način preprosto spremenil? Radio Nizozemska: Je to njena značilna jed? Foer: Ja, piščanec in korenček, to sem jedel neštetokrat. Vsakič, ko smo šli k babici, smo ga pričakovali. Tukaj je babica s piščancem: vse smo pojedli in rekli, da je najboljša kuharica na svetu. In potem sem ga nehala jesti. In pomislil sem, kaj zdaj? Korenček s korenčkom? Je pa našla druge recepte. In to je najboljši dokaz ljubezni. Zdaj naju hrani z drugačnimi obroki, ker sva se spremenila in ona se je spremenila kot odgovor. In v tem kuhanju je zdaj več namena, hrana zdaj pomeni več.
Na žalost ta knjiga še ni bila prevedena v ruščino, zato vam jo ponujamo v angleščini.
Najlepša hvala za prevod radijskega pogovora