Samotarji niso sami

V XNUMX. stoletju se ljudje počutijo bolj same kot kdaj koli prej. Do tega sklepa so prišli avtorji nedavne študije, opravljene v Združenih državah. Še več: danes je osamljenost postala epidemija.

Na splošno velja, da se tisti, ki živijo sami, v težkih časih nimajo na koga obrniti. V raziskavo so avtorji vključili tako tiste, ki živijo sami, kot tiste, ki se kot udeležence počutijo osamljene. Izkazalo se je, da lahko občutite osamljenost tudi v zakonu.

Družbena dejavnost je »konj« samotarjev

A to še ni vse: izkazalo se je, da so samski, predvsem tisti, ki so že dolgo samski, dobro socializirani in zelo aktivni.

Druga študija, ki je vključevala 300 subjektov iz 000 držav, je pokazala, da se vdovci in vdovci, ločeni in nikoli poročeni, srečujejo s prijatelji 31 ​​% pogosteje kot poročeni. Dejstvo je, da se ljudje, ki so se odločili za poroko, pogosto osamijo v svoji družini, prekinejo vezi s prijatelji in sorodniki in se zato počutijo bolj osamljene.

Osamljenost je ločen problem, ki ga ne smemo zamenjevati z izbiro statusa: poročiti se / poročiti ali živeti sam. Poleg tega je včasih lahko dobra rešitev.

John Cascioppo, avtor knjige Loneliness, pravi: »Biti sam in čutiti se sam nista ista stvar. Toda oba sta zaščitni znak našega časa. Tisti, ki imajo raje samoto, še vedno iščejo odnose: poganja jih krivda. Še večjo krivdo pa doživijo, ko se končno poročita. Biti srečen sam je prav tako prav kot iskati srečo v paru.

Je biti sam prava odločitev?

Primerjava vedenja parov v letih 1980 in 2000 je pokazala, da pari v modelu iz leta 2000 v nasprotju s pari iz leta 1980 manj komunicirajo s prijatelji in so manj družbeno aktivni. Toda sodobni neporočeni so bolje socialno prilagojeni. Najbolj osamljeni v našem času so poročeni ljudje in ne samski, ki ohranjajo stike s prijatelji.

To pomeni, da je povečanje števila ljudi, ki se odločijo, da ne bodo sklenili razmerja, obetavno in ne zaskrbljujoče, saj lažje ohranjajo socialne povezave.

Prej je bila družina temelj sistema podpore, sčasoma pa je prišlo do premika k oblikovanju »občestva osamljenih«. Prijateljstvo je za takšne ljudi vir moči, podpora, ki je bila prej deležna v družini, pa zdaj prihaja od drugih ljudi, s katerimi komunikacija ni nič manj tesna. "Imam kar veliko prijateljev, s katerimi komuniciram skoraj vsak dan," pravi 47-letni Alexander.

To vrsto razmerja imajo raje tudi tisti, ki želijo biti ob koncu dneva sami. Takšni ljudje se po zabavi s prijatelji vrnejo domov, za povrnitev ravnovesja pa potrebujejo le mir in tišino.

»17 let sem preživel popolnoma sam. Nisem pa bila osamljena,« se spominja 44-letna Maria. – Ko sem hotel, sem se pogovarjal s prijatelji, vendar se to ni dogajalo vsak dan. Užival sem biti sam.”

Težava pa je v tem, da mnogi še vedno verjamejo, da so takšni ljudje asocialni. O tem na primer pričajo rezultati študije, v kateri je sodelovalo 1000 študentov. Ni presenetljivo, da sami verjamejo v stereotipe o sebi.

Kakor koli že, samotarji se ne obnašajo tako, kot se od njih pričakuje. V drugi študiji so osebe, stare 50 let in več, prosili, naj spregovorijo o svojih odnosih z družino in prijatelji. V študiji je sodelovalo več kot 2000 ljudi, ki je trajala skoraj šest let. Preiskovanci so bili razdeljeni v tri skupine: tiste, ki živijo sami, tiste, ki so v zvezi manj kot tri leta, in tiste, ki so z nekom hodili več kot štiri leta. Izkazalo se je, da samotarji preživijo več časa s prijatelji, družino, prijatelji in sosedi.

V Evropi in Ameriki več kot 50 % mladih pravi, da se ne namerava poročiti ali poročiti, in to z dobrim razlogom. In kar je najpomembneje, to ni strašljivo: nasprotno, če je na svetu več samskih, morda upamo na najboljše. Morda bomo začeli bolj pomagati drugim, komunicirati s prijatelji in se bolj aktivno vključevati v družabno življenje.

O avtorju: Eliakim Kislev je doktor sociologije in avtor knjige Happy Solitude: O naraščajočem sprejemanju in dobrodošli v samostojnem življenju.