vsebina
Ne glede na skušnjavo, nikoli ne bomo mogli zlahka razdeliti sveta na dva preprosta in razumljiva pola: črno-belo, pozitivno in negativno ter temu primerno obravnavati ljudi in dogodke. Naša narava je dvojna in pogosto doživljamo dvojne izkušnje, ki jih je težko rešiti. Naša bralka pripoveduje, kakšna nasprotujoča si čustva je ločitev od osebe, ki je v njej ne šteje več za tesne vzroke.
Kar nekaj časa po ločitvi, ko sem si nenadoma priznala, da čutim nostalgijo po najinem skupnem življenju. Če pogledam nazaj, vidim marsikaj bolj jasno in pošteno. Vedno sva skupaj večerjala, nato pa sva sedela z rokami drug za drugega in gledala filme in oba sva imela rada te ure same. Spomnim se, kako me je držal za roko, ko so nam na pregledu pri zdravniku rekli, da bova imela sina. Res je, zdaj vem, da je imel takrat razmerje z drugo žensko.
Ko se spomnim teh epizod, se počutim veselo, žalostno in neznosno prizadeto. Vprašam se: zakaj sem včasih tako žalosten, da se zveza z nekom, ki ga nočem več videti ob sebi, še vedno ni izšla? Včasih se mi zdi, da je to brez vsakršne logike. Vesela sem, da se nihče drug ne igra z mojimi občutki, hkrati pa obžalujem, da nama ni uspelo postati srečen par. Nočem biti s to osebo, a svojih občutkov ne morem »izklopiti«.
Čeprav je varal in naredil vse, da sem čutila bolečino najine ločitve, še vedno pogrešam obdobje, ko sva bila zaljubljena in se nisva mogla odtrgati drug od drugega. Prepričana sva bila, da bova skupaj do konca življenja. Še nikoli nisem doživel ničesar podobnega magnetnemu valu, ki nas je preplavil.
Ne morem zanikati, da je bilo v najini zvezi srečno obdobje, za kar sem mu hvaležna
Hkrati pa sovražim svojega bivšega. Človek, ki je poteptal moje zaupanje in zaman zapravil moja čustva. Ne morem mu odpustiti, da ni prišel k meni, ko je najin odnos prvič počil in se je počutil nesrečno. Namesto tega je poskušal najti razumevanje in podporo pri drugem. S to žensko je razpravljal o naših osebnih težavah. Z njo je začel razmerje, ko sem bila noseča z najinim sinom, jaz pa sem še vedno trda, prizadeta in sramna zaradi njegovega obnašanja.
Ne morem pa zanikati, da je bilo v najinem razmerju srečno obdobje, za kar sem mu hvaležna. To ne pomeni, da ga želim nazaj, in ne prekliče bolečine, ki mi jo je povzročil. Ne morem pa pozabiti, kako smo se brezskrbno smejali, potovali, se ljubili, sanjarili o prihodnosti. Morda mi je dejstvo, da sem sčasoma našla moč priznati svoje težke občutke do bivšega moža, omogočilo, da sem opustila to razmerje. Morda je bil to edini način za nadaljevanje.
"Z razvrednotenjem skupnega življenja z nekdanjim partnerjem razvrednotimo sebe"
Tatyana Mizinova, psihoanalitik
Za junakinjo te zgodbe se lahko iskreno veselite, saj je njeno prepoznavanje vseh njenih občutkov najbolj zdrav način za odziv na situacijo. Praviloma ne vstopamo v odnose z ljudmi, ki so nam neprijetni. Živimo žive in edinstvene trenutke, ki se morda nikoli več ne bodo ponovili. Čakamo na druge odnose, ki nam morda bolj ustrezajo, a ne bodo povsem enaki, saj se vse spremeni – tako mi kot naša percepcija.
Popolnega razmerja ni, to je iluzija. V njih je vedno ambivalentnost. Nekaj dobrega in pomembnega je, kar je ljudi združilo in držalo skupaj, nekaj pa je tudi tisto, kar prinaša bolečino in razočaranje. Ko resnost nenehnih frustracij preseže užitek, se ljudje razidejo. Ali to pomeni, da morate pozabiti na vse dobre stvari in se odpovedati življenjskim izkušnjam? Ne! Pomembno je, da gremo skozi vse faze žalovanja: zanikanje, jeza, barantanje, depresija, sprejemanje.
Pogosto se dobronamerni prijatelji trudijo podpreti našega bivšega partnerja, kolikor je le mogoče. Zakaj bi se toliko sekirali, če je bil ničvreden človek, egoist in tiran? In celo prinese trenutno olajšanje ... Samo zdaj je od tega več škode.
Pogrešamo ne osebo, ampak tiste, srcu ljube trenutke, ki so povezani z njim
Prvič, z razvrednotenjem »sovražnika« razvrednotijo tudi nas in jasno pokažejo, da smo nekoga izbrali, ne da naša letvica ni visoka. Drugič, zataknemo se v fazi jeze, kar močno upočasni izhod iz travmatične situacije in ne pušča virov za gradnjo nečesa novega.
Ko se zavestno ločimo od partnerja, iskreno povemo, da si ne želimo več odnosov s to osebo. Zakaj ga pogrešamo in se spominjamo? Vredno si je zastaviti neposredno vprašanje: kaj pogrešam? Najverjetneje se bo izkazalo, da ne pogrešamo osebe, temveč tiste trenutke, ki so nam dragi, ki so povezani z njim, tiste trenutke sreče, ki smo jih preživeli skupaj, in pogosto fantazije, ki jih je v nas vzbudil naš partner.
Prav za te trenutke smo hvaležni, dragi so nam, saj so pomemben del naše življenjske izkušnje. Ko to sprejmete, lahko nadaljujete in se zanesete nanje kot na svoj najpomembnejši vir.