Živimo v konkurenčnem okolju: če želiš nekaj doseči, se izjasni, pokaži, da si boljši od drugih. Ali želite biti upoštevani? Zavzemite se za svoje pravice. Skromnost danes ni počaščena. Nekateri to celo vidijo kot znak slabosti. Psihoanalitik Gerald Schonewulf je prepričan, da smo to kakovost po nepotrebnem potisnili v zadnje vrste.
Antični filozofi in pesniki so se dobro zavedali pomena skromnosti. Sokrat je ocenil vse slavne modrece svojega časa in ugotovil, da je najmodejši od vseh, ker "ve, da nič ne ve." O slavnem modrecu je Sokrat rekel: "On misli, da ve, česar v resnici ne ve, medtem ko jaz dobro razumem svojo nevednost."
"Veliko sem potoval in veliko videl, a doslej še nisem srečal osebe, ki bi se lahko upravičeno obsojala," je dejal Konfucij. "Toda glavna stvar: bodi zvest sebi / Potem, ko noč sledi dnevu, / Ne boš izdal drugih," je zapisal Shakespeare v Hamletu (prevod ML Lozinsky). Ti citati poudarjajo, kako pomembno je za naše psihično počutje, da se lahko objektivno ovrednotimo (in to je nemogoče brez skromnosti).
To potrjuje nedavna študija Tonija Antonuccija in treh kolegov z Univerze v Michiganu. Raziskovalci so ugotovili, da je skromnost še posebej pomembna za gradnjo uspešnih odnosov.
Ponižnost pomaga najti kompromise, ki so potrebni za reševanje težav, ki se pojavijo.
Študija je vključevala 284 parov iz Detroita, ki so morali odgovoriti na vprašanja, kot so: "Kako skromen si?", "Kako skromen je tvoj partner?", "Ali menite, da lahko odpustite partnerju, če vas prizadene ali užali ti?» Odgovori so raziskovalcem pomagali izvedeti več o razmerju med skromnostjo in odpuščanjem.
»Ugotovili smo, da so mu tisti, ki imajo svojega partnerja za skromno osebo, bolj pripravljeni oprostiti prekršek. Nasprotno, če je bil partner aroganten in ni priznal svojih napak, so mu zelo nejevoljno odpustili, «pišejo avtorji študije.
Žal pa skromnost v današnji družbi ni dovolj cenjena. Redko govorimo o objektivni samopodobi in strpnosti do mnenj drugih ljudi. Ravno nasprotno, ves čas ponavljamo pomen samozavesti in boja za svoje pravice.
Pri delu s pari sem opazil, da je zelo pogosto glavna ovira pri terapiji nepripravljenost obeh partnerjev, da bi priznala, da se motita. Bolj kot je človek aroganten, večja je verjetnost, da bo prepričan, da ima samo on prav, vsi drugi pa se motijo. Takšna oseba običajno partnerju ni pripravljena odpustiti, saj nikoli ne bo priznala svojih napak in je zato enako nestrpna do tujcev.
Arogantni in arogantni ljudje pogosto verjamejo, da je njihova vera, politična stranka ali narod boljši od vseh drugih. Njihova vztrajna potreba, da je vedno in v vsem prav, neizogibno vodi v konflikte – tako medosebne kot medkulturne. Skromnost pa ne povzroča konfliktov, ampak, nasprotno, spodbuja sodelovanje in medsebojno pomoč. Kakor aroganca izzove vzajemno aroganco, tako skromnost največkrat povzroči vzajemno skromnost, vodi v konstruktiven dialog, medsebojno razumevanje in mir.
Če povzamem: zdrava skromnost (ne smemo jo zamenjevati z nevrotičnim samoponiževanjem) vam pomaga, da realno pogledate nase in na druge. Da bi pravilno ocenili svet okoli sebe in svojo vlogo v njem, je potrebno realnost ustrezno zaznati. Skromnost pomaga najti kompromise, ki so potrebni za reševanje težav, ki se pojavijo. Zato je zdrava skromnost ključ do zdrave samozavesti.
Zgodovina nam kaže, da sta aroganca in aroganca preprečili spremembo mnogih kultur in ljudstev, ko so bile spremembe potrebne za preživetje. Tako antična Grčija kot Rim sta začela propadati, saj sta postajala vse bolj ponosna in arogantna ter pozabljala na vrednost skromnosti. »Ponos je pred uničenjem, aroganca pred padcem,« pravi Sveto pismo. Ali se lahko (tako posamezniki kot družba kot celota) spet zavedamo, kako pomembna je skromnost?
Vir: blogs.psychcentral.com