Novo leto: zakaj toliko daril?

Med novoletnimi prazniki tradicionalno kupujemo darila in jih pogosto … podarimo svojim otrokom. Iz leta v leto so naša darila vse bolj impresivna in dražja, njihovo število narašča. Kaj nas žene in do česa lahko vodi?

Danes je k nam prišel prijazen Božiček. In ob novoletnih praznikih nam je prinesel darila. To staro pesem še vedno pojejo na otroških novoletnih zabavah. Vendar sodobnim otrokom ni treba dolgo sanjati o skrivnostni vsebini novoletne dedkove torbe. Sami jih nehote odvajamo od tega: še vedno nimajo časa želeti, mi pa že kupujemo. In otroci naše darove jemljejo za samoumevne. Običajno jih ne poskušamo izpeljati iz te zablode. Prej, nasprotno: mobilni telefon, bitka z igrami, play station, da ne omenjam plaz sladkarij ... Vse to pade na otroke kot iz roga izobilja. Za izpolnitev njihovih želja smo pripravljeni veliko žrtvovati.

Na Zahodu so starši svoje otroke začeli preveč aktivno razvajati okoli 60. let, ko je nastala potrošniška družba. Od takrat se je ta trend le še stopnjeval. Manifestira se tudi v Rusiji. Bodo naši otroci srečnejši, če njihove sobe spremenimo v trgovine z igračami? Na to in druga vprašanja odgovarjajo otroški psihologinji Natalia Dyatko in Annie Gatecel, psihoterapevtki Svetlana Krivtsova, Yakov Obukhov in Stephane Clerget.

Zakaj ob novoletnih praznikih obdarujemo otroke?

Potrošniška družba, v kateri živimo že nekaj časa, je posedovanje stvari razglasila za sinonim za vse, kar je v življenju dobro in prav. Dilema »imati ali biti« je danes preoblikovana drugače: »imeti, da bi bil«. Prepričani smo, da je sreče otrok v izobilju in dobri starši bi jo morali zagotoviti. Posledično možnost napačnega, nezadostnega uresničevanja otrokovih želja in potreb prestraši mnoge starše – tako kot možnost pomanjkanja v družini, ki povzroča občutek brezupnosti, povzroča občutek krivde. Nekateri starši, ki zamenjujejo minljive želje svojih otrok s tistim, kar je zanje nujno, se bojijo prikrajšati jih za nekaj bistvenega. Zdi se jim, da bo otrok čustveno prizadet, če bo na primer opazil, da je njegov sošolec ali najboljši prijatelj prejel več daril kot on sam. In starši se trudijo, kupujejo vedno več ...

IGRAČE, KI GA PODAREMO OTROKU, POGOSTO ODRAŽAJO NE NJEGA, PA NAŠE ŽELJE.

Plaz daril lahko povzroči tudi naša želja po zadušitvi lastne krivde: »Redko sem s tabo, preveč sem zaposlen (a) z delom (vsakodnevnimi zadevami, ustvarjalnostjo, osebnim življenjem), vendar ti dam vse te igrače in zato mislim nate!"

Preberite več:

  • Počitnice vso zimo!

Končno je novo leto, božič za vse nas priložnost, da se vrnemo v lastno otroštvo. Manj ko smo sami takrat prejeli daril, bolj si želimo, da jih našemu otroku ne manjka. Hkrati se zgodi, da številna darila preprosto ne ustrezajo starosti otrok in ne ustrezajo povsem njihovim okusom. Igrače, ki jih podarimo otroku, pogosto odražajo naše lastne želje: električna železnica, ki je v otroštvu ni bilo, računalniška igrica, ki smo jo tako dolgo želeli igrati ... V tem primeru izdelujemo darila zase, na račun otrok rešujemo naše stare težave iz otroštva. Posledično se starši igrajo z dragimi darili, otroci pa uživajo v tako lepih stvareh, kot so ovojni papir, škatla ali pakirni trak.

Preberite več:

  • Darila: vse je odvisno od embalaže

Kakšna je nevarnost presežka daril?

Otroci pogosto razmišljajo: več ko prejmemo daril, bolj nas imajo radi, več pomenimo njihovim staršem. V njihovih glavah se zamenjujejo pojmi »ljubezen«, »denar« in »darila«. Včasih preprosto prenehajo biti pozorni na tiste, ki si jih upajo obiskati praznih rok ali prinesti kaj premalo dragega. Malo verjetno je, da bodo mogli razumeti simbolno vrednost kretnje, dragocenost samega namena darila. »Nadarjeni« otroci nenehno potrebujejo nove dokaze ljubezni. In če ne, nastanejo konflikti.

Ali je mogoče darila nagraditi za dobro vedenje ali učenje?

Nimamo veliko svetlih, veselih tradicij. Obdarovanje za novo leto je eno izmed njih. In ne sme biti odvisen od nobenih pogojev. So veliko boljši časi za nagrajevanje ali kaznovanje otroka. In na počitnicah je bolje izkoristiti priložnost, da se zberete z vso družino in skupaj z otrokom uživate v danih ali prejetih darilih.

Otroci ločenih staršev običajno prejmejo več daril kot drugi. Ali jih to ne pokvari?

Po eni strani ločeni starši doživljajo močan občutek krivde do otroka in ga poskušajo zadušiti s pomočjo daril.

Po drugi strani pa tak otrok pogosto praznuje praznik dvakrat: enkrat z očetom, drugič z mamo. Vsak starš se boji, da bo v "tisti hiši" praznovanje boljše. Obstaja skušnjava, da bi kupili več daril – ne v dobro otroka, ampak zaradi lastnih narcističnih interesov. Dve želji – podariti darilo in osvojiti (ali potrditi) ljubezen svojega otroka – se združita v eno. Starši tekmujejo za naklonjenost svojih otrok, otroci pa postanejo talci te situacije. Ko so sprejeli pogoje igre, se zlahka spremenijo v večno nezadovoljne tirane: »Ali hočeš, da te ljubim? Potem mi daj, kar hočem!"

Kako se prepričati, da se otrok ne naveliča?

Če otroku ne damo možnosti, da trenira svoje želje, potem kot odrasel ne bo mogel zares želeti ničesar. Seveda bodo želje, a če se bo na poti do njih pojavila ovira, se jim bo najverjetneje odrekel. Otrok se bo naveličal, če ga zasujemo z darili ali mu pustimo misliti, da mu moramo vsekakor dati vse in takoj! Dajte mu čas: njegove potrebe morajo rasti in dozorevati, hrepeniti mora po nečem in biti sposoben to izraziti. Tako se otroci naučijo sanjati, odložiti trenutek izpolnitve želja, ne da bi se razjezili ob najmanjši frustraciji *. Vendar se tega lahko naučimo vsak dan in ne le na božični večer.

Kako se izogniti neželenim darilom?

Preden greste v trgovino, pomislite, o čem sanja vaš otrok. Pogovorite se z njim in če je seznam predolg, izberite najpomembnejšega. Seveda zanj, ne zate.

Darila z namigom?

Majhni otroci bodo zagotovo užaljeni, če jim ponudijo šolske potrebščine, priložnostna oblačila »za rast« ali poučno knjigo, kot je »Pravila lepega vedenja«. Ne bodo cenili spominkov, ki so z njihovega vidika nesmiselni, ki niso namenjeni igranju, temveč okrasitvi police. Otroci ga bodo dojemali kot posmeh in darilo »z namigom« (za šibke – bučice, za sramežljive – priročnik »Kako postati vodja«). Darila niso le izraz naše ljubezni in skrbi, ampak tudi dokaz, kako občutljivi in ​​spoštljivi smo do svojega otroka.

O tem

Tatjana Babuškina

"Kaj je shranjeno v žepih otroštva"

Agencija za izobraževalno sodelovanje, 2004.

Martha Snyder, Ross Snyder

"Otrok kot oseba"

Pomen, Harmonija, 1995.

* Čustveno stanje, ki ga povzročajo nepričakovane ovire na poti do cilja. POKAZUJE SE V OBČUTKU BREZBRŽNOSTI, TESNIČNOSTI, RAZRAŽENOSTI, KRIVDE ALI SRAMU.

Pustite Odgovori