Aleksander Minin, vodilni raziskovalec na Inštitutu za globalno podnebje in ekologijo Roshidrometa in Ruske akademije znanosti, poskuša ublažiti agilnost, s katero mnogi ocenjujejo svojo udeležbo pri okoljskih spremembah. »Človekove trditve, da ohranja naravo, lahko primerjamo s klici bolh, naj rešijo slona,« upravičeno sklene.
Dejanski neuspeh lanskega mednarodnega okoljskega foruma o podnebnih spremembah v Koebenhavnu je doktorja biologije spodbudil k razmišljanju o upravičenosti slogana »varstvo narave«.
Tukaj piše:
V družbi po mojem mnenju obstajata dva pristopa do narave: prvi je tradicionalno »varstvo narave«, reševanje posameznih okoljskih problemov, ko se pojavijo ali odkrijejo; drugi pa je ohranitev človeka kot biološke vrste v naravi Zemlje. Očitno se bodo razvojne strategije na teh področjih razlikovale.
V zadnjih desetletjih prevladuje prva pot, Kopenhagen 2009 pa je postal njen logičen in pomemben mejnik. Zdi se, da je to slepa pot, čeprav zelo privlačna. Slepa ulica iz več razlogov. Človekove trditve po ohranjanju narave lahko primerjamo s klici bolh, naj rešijo slona.
Biosfera Zemlje je najbolj zapleten sistem, katerega načela in mehanizme delovanja smo šele začeli spoznavati. Prehodil je dolgo (nekaj milijard let) pot evolucije, prestal številne planetarne kataklizme, ki jih je spremljala skoraj popolna sprememba subjektov biološkega življenja. Kljub navidezni, v astronomskem merilu, minljivi naravi (debelina tega »filma življenja« je več deset kilometrov) je biosfera pokazala neverjetno stabilnost in vitalnost. Meje in mehanizmi njegove stabilnosti še vedno niso jasni.
Človek je le delček tega neverjetnega sistema, ki je po evolucijskih merilih nastal pred nekaj »minutami« (stari smo približno 1 milijon let), kot globalna grožnja pa se postavljamo šele v zadnjih nekaj desetletjih – »sekundah«. Zemljin sistem (biosfera) se bo ohranil in se preprosto znebil elementov, ki motijo njegovo ravnovesje, kot se je to zgodilo milijonkrat v zgodovini planeta. Kako bo pri nas, je tehnično vprašanje.
drugič Boj za ohranitev narave ne poteka z vzrokom, ampak s posledicami, katerih število je vsak dan neizogibno večje. Takoj ko smo pred izumrtjem rešili bizona ali sibirskega žerjava, je ogroženih na desetine in stotine vrst živali, o obstoju katerih sploh ne slutimo. Rešili bomo probleme segrevanja podnebja – nihče ne more zagotoviti, da nas čez nekaj let ne bo skrbelo progresivno ohlajanje (še posebej, ker se vzporedno s segrevanjem odvija zelo realen proces globalnega zatemnitve, ki slabi učinek tople grede ). In tako naprej.
Glavni razlog za vse te težave je znan – tržni model gospodarstva. Še v začetku prejšnjega stoletja se je stiskal na zaplati Evrope, ves svet je živel po načelih tradicionalnega gospodarstva. Danes se ta model pospešeno in pridno uveljavlja po vsem svetu. Na tisoče obratov, tovarn, bagrov, rudarskih in predelovalnih kompleksov za nafto, plin, les, premog in predelovalnih kompleksov po vsem svetu se trudijo zadovoljiti vedno večje potrebe državljanov.
Če se ta samojedski proces ne ustavi, potem se reševanje nekaterih okoljskih problemov, pa tudi ohranjanje človeka, spremeni v boj z mlini na veter. Ustaviti pomeni omejiti porabo, in to radikalno. Ali je družba (predvsem zahodna družba, saj zaenkrat prav njihova potrošnja vrti to spiralo požiranja virov) pripravljena na takšno omejevanje in dejansko zavračanje načel tržnega gospodarstva? Ob vsej očitni zaskrbljenosti zahodnih držav z okoljskimi problemi in njihovi pripravljenosti, da jih rešijo, je težko verjeti v zavračanje »osnov demokracije«.
Verjetno polovica avtohtonega prebivalstva Evrope sedi v raznih komisijah, odborih, delovnih skupinah za ohranjanje, varstvo, nadzor ... itd. Ekološke organizacije organizirajo akcije, pišejo apele, prejemajo nepovratna sredstva. Ta položaj ustreza mnogim, tudi javnosti in politikom (tam se je kje pokazati), poslovnežem (še en vzvod v konkurenčnem boju in vsak dan bolj pomemben). V zadnjih nekaj desetletjih smo bili priča nastanku vrste različnih globalnih »okoljskih groženj« (»ozonska luknja«, bolezen norih krav, prašičja in ptičja gripa itd.). Precejšen del jih je hitro izginil, vendar so bila za njihovo preučevanje ali boj proti njim namenjena sredstva, in to precejšnja, nekdo pa je ta sredstva prejel. Še več, znanstvena plat težav verjetno ne vzame več kot nekaj odstotkov, ostalo je denar in politika.
Če se vrnemo k podnebju, je treba poudariti, da nihče od »nasprotnikov« segrevanja ne nasprotuje zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. A to ni problem narave, ampak naš. Jasno je, da je treba emisije (kakršnekoli) zmanjšati, a zakaj bi to temo vezali na problem podnebnih sprememb? Rahlo ohlajanje, kot je bila ta zima (z velikimi izgubami za Evropo!), lahko na tem ozadju igra negativno vlogo: »nasprotniki« teorije o antropogenem segrevanju podnebja bodo dobili adut za odpravo kakršnih koli omejitev glede izpustov sploh: narava , pravijo, se dovolj dobro spopada.
Strategija ohranjanja človeka kot biološke vrste je po mojem mnenju bolj smiselna, jasnejša z ekoloških in ekonomskih pozicij kot boj na mnogih frontah za ohranitev narave. Če je kakšna konvencija potrebna na področju varstva narave, potem je to konvencija o ohranjanju človeka kot biološke vrste. Odražati mora (ob upoštevanju tradicije, običajev, načina življenja itd.) osnovne zahteve za človekovo okolje, za človekove dejavnosti; v nacionalnih zakonodajah bi se morale te zahteve odražati in strogo izvajati, prilagojene njihovim pogojem.
Samo z razumevanjem svojega mesta v biosferi se lahko ohranimo v naravi in zmanjšamo negativne vplive nanjo. Na ta način bo mimogrede rešen tudi problem ohranjanja narave, ki je privlačen za zadevni del družbe.