Zdaj imam 46 let in imam 29-letnega velikega fanta, kar nakazuje, da sem sina rodila, ko sem bila stara 17 let. Zanosila sem kot posledica enoletne zveze s fantom. Bil sem prestrašen, ker nisem zares razumel, kaj se dogaja v mojem telesu in nisem zaznal pretresov, ki jih je povzročil ta dogodek.
Moji starši so se takoj dogovorili za splav pri ginekologu. Usoda je hotela, da "padem" na zelo "konservativnega" zdravnika, ki mi je zasebno našteval tveganja, ki jih nosim (predvsem tveganje neplodnosti). Po tem intervjuju sem se postavila proti svojim staršem in jim vsilila svojo voljo, da obdržim otroka.
Moj sin je moj ponos, boj mojega življenja in zelo uravnotežen otrok, zelo družaben ... Vendar na začetku ni bilo zmagovano. Zaradi velike meje krivde (ki jo je mama močno pomagala vzdrževati) sem takoj po razglasitvi svojega stanja zapustil šolo. Bili smo »dolžni« poročiti se. Tako sem se znašla kot gospodinja, ki živim na vasi, s svojo hišo in vsakodnevnimi obiski pri starših samo zaradi poklicev.
"Nikoli se nisem oddaljil od svojega otroka"
Ideja o ločitvi se mi je porodila hitro, z željo po iskanju dejavnosti. Veliko sem se učila, morda zato, da bi pozabila, da sina nisem zmogla vzgajati sama, kot mi je že leta predlagala mama. A do sedaj se nisem nikoli oddaljila od svojega otroka: vsakodnevna skrb je bila ona, njena vzgoja pa jaz. Poskrbel sem tudi za njegove potrebe, njegove hobije, obiske pri zdravniku, počitnice, šolo ...
Kljub temu verjamem, da je imel moj sin srečno otroštvo, z veliko ljubezni, čeprav sem včasih lahko omedlela. Imel je razmeroma mirno mladost in je imel častno izobrazbo: bac S, fakulteta in zdaj je fizioterapevt. Danes imam z njim zelo dober odnos.
Kar se mene tiče, sem imel veliko težav pri iskanju ravnotežja. Po dolgih letih psihoanalize sem zdaj izpolnjena ženska, diplomantka (DESS), del teritorialne javne službe, a za ceno trdega dela in neuničljive dvoličnosti.
Če pogledam nazaj, moje obžalovanje absolutno ni povezano z izbiro, ki sem jo sprejela pri 17 letih. Ne, danes imam grenke spomine na svoj zakon in odnos, ki sem ga imel takrat z mamo. Uničenost, v kateri sem bil, in težave, ki sem se jih moral rešiti, so mi hkrati dale moč za življenje, ki je sicer ne bi imel.
Kje so očetje v zgodovini?
Se želite o tem pogovoriti med starši? Da podate svoje mnenje, da podate svoje pričevanje? Dobimo se na https://forum.parents.fr.