»Avtor bi lahko knjigo poimenoval »Dalajlama je moj junak,« pravi psihoterapevt Leonid Krol. "To je tiha, razumna, a čutna knjiga, polna neverjetnih primerov."
Nekoč je bil moški, rojen v kmečki družini, vendar je bil priznan kot reinkarnacija nekdanjega dalajlame. Pobegnil je iz Tibeta, potoval po svetu, se pogovarjal z ljudmi, razmišljal in postal presenetljivo srečen, tako zelo, da je lahko to srečo prinesel drugim, sam pa ni vedel, kako mu je to uspelo. Več strani se avtor z junakom pogovarja brez pripravljenih odgovorov, ga občuduje in se sprašuje o njegovi preprostosti in nekakšni subtilni, posebni družabnosti. Kot da od njega letijo sončni žarki, odseva vse najboljše, kar sreča, vsemu pa doda lahkotnost in globino.
Dalajlama vsakogar naredi preprostejšega in bolj humanega, se šali, preseneti, ne upogiba svoje linije, ampak od vseh, ki jih sreča, izvleče nepričakovano vero in optimizem glede majhnih dejanj. Iz katerih rastejo velike. Nikogar ne vzgaja, ne prepričuje, zna pa preprostim stvarem dati nepričakovan pomen. Igrače na božičnem drevesu, stiskanje rok, nasmehi, načrti — vse postane resnično in začne ugajati.
O čem sploh govori ta knjiga? O čustveni inteligenci, o praktičnem budizmu vsakdanjega dneva, o dajanju (in ne jemanju) je dobro … Da, a ne samo. Daniel Goleman piše o različnih oblikah dialoga in o pristni komunikaciji. Stari z mladimi, plemeniti z bednimi, znanstvenik s fanatiki, resni z neumnimi, potrošništvo z altruizmom, zvit z naivnimi. Predvsem pa ta knjiga govori o umetnosti življenja, ki ni dolgočasno, vstopati v svoje in samo svoje.. To je psihologu in znanemu novinarju povedal sin kmečke žene, ubežnik, Nobelov nagrajenec, prijatelj mnogih uglednih ljudi. In imeli so dialog. S takšnim mežikanjem, nasmehom in skoki, ki si jih namenoma ne morete predstavljati.
Prevod iz angleščine Irina Evstigneeva
Založba Alpina, 296 str.