Leta 1962 je ameriški znanstvenik L. Hayflick revolucioniral področje celične biologije z ustvarjanjem koncepta telomer, znanega kot Hayflickova meja. Po Hayflicku je najdaljša (potencialna) življenjska doba človeka sto dvajset let – to je starost, ko se preveč celic ni več sposobnih za delitev in organizem odmre.
Mehanizem, s katerim hranila vplivajo na dolžino telomer, je prek hrane, ki vpliva na telomerazo, encim, ki dodaja telomerne ponovitve na konce DNK.
Telomerazi je bilo posvečenih na tisoče študij. Znani so po tem, da ohranjajo genomsko stabilnost, preprečujejo neželeno aktivacijo poti poškodb DNK in uravnavajo staranje celic.
Leta 1984 je Elizabeth Blackburn, profesorica biokemije in biofizike na Kalifornijski univerzi v San Franciscu, odkrila, da je encim telomeraza sposoben podaljšati telomere s sintetiziranjem DNK iz RNA primerja. Leta 2009 so Blackburn, Carol Greider in Jack Szostak prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino za odkritje, kako telomeri in encim telomeraza ščitijo kromosome.
Možno je, da nam bo poznavanje telomerov dalo priložnost, da znatno podaljšamo pričakovano življenjsko dobo. Raziskovalci seveda razvijajo tovrstna zdravila, a obstaja veliko dokazov, da sta učinkovita tudi preprost način življenja in pravilna prehrana.
To je dobro, saj so kratki telomeri dejavnik tveganja – vodijo ne le v smrt, ampak tudi v številne bolezni.
Torej je skrajšanje telomerov povezano z boleznimi, katerih seznam je podan spodaj. Študije na živalih so pokazale, da je mogoče številne bolezni odpraviti z obnovitvijo delovanja telomeraze. To je zmanjšana odpornost imunskega sistema na okužbe, sladkorna bolezen tipa XNUMX in aterosklerotične poškodbe, pa tudi nevrodegenerativne bolezni, atrofija testisov, vranice, črevesja.
Vse več raziskav kaže, da imajo nekatera hranila pomembno vlogo pri zaščiti dolžine telomer in pomembno vplivajo na dolgoživost, vključno z železom, maščobami omega-3 ter vitaminoma E in C, vitaminom D3, cinkom in vitaminom B12.
Spodaj je opis nekaterih od teh hranil.
Astaksantin
Astaksantin deluje odlično protivnetno in učinkovito ščiti DNA. Študije so pokazale, da lahko zaščiti DNK pred poškodbami, ki jih povzroča sevanje gama. Astaksantin ima veliko edinstvenih lastnosti, zaradi katerih je izjemna spojina.
Je na primer najmočnejši oksidacijski karotenoid, ki je sposoben "izpirati" proste radikale: astaksantin je 65-krat bolj učinkovit od vitamina C, 54-krat bolj učinkovit od betakarotena in 14-krat bolj učinkovit od vitamina E. Je 550 krat bolj učinkovit kot vitamin E in 11-krat bolj učinkovit kot betakaroten pri nevtralizaciji singletnega kisika.
Astaksantin prehaja tako krvno-možgansko kot krvno-retinalno pregrado (beta-karoten in karotenoid likopen tega nista sposobna), tako da so možgani, oči in centralni živčni sistem deležni antioksidativne in protivnetne zaščite.
Druga lastnost, po kateri se astaksantin razlikuje od drugih karotenoidov, je, da ne more delovati kot prooksidant. Mnogi antioksidanti delujejo kot prooksidanti (tj. začnejo oksidirati, namesto da bi preprečili oksidacijo). Vendar pa astaksantin tudi v velikih količinah ne deluje kot oksidant.
Nazadnje, ena najpomembnejših lastnosti astaksantina je njegova edinstvena sposobnost, da zaščiti celotno celico pred uničenjem: tako njene vodotopne dele kot maščobe topne dele. Drugi antioksidanti vplivajo samo na enega ali na drugi del. Edinstvene fizikalne lastnosti astaksantina mu omogočajo, da se nahaja v celični membrani in ščiti tudi notranjost celice.
Odličen vir astaksantina je mikroskopska alga Haematococcus pluvialis, ki raste na švedskem arhipelagu. Poleg tega astaksantin vsebuje dobre stare borovnice.
Ubikinol
Ubikinol je reducirana oblika ubikinona. Pravzaprav je ubikinol ubikinon, ki ima nase vezano molekulo vodika. Najdemo ga v brokoliju, peteršilju in pomarančah.
Fermentirana hrana/probiotiki
Jasno je, da prehrana, sestavljena predvsem iz predelane hrane, skrajša pričakovano življenjsko dobo. Raziskovalci verjamejo, da so v prihodnjih generacijah možne številne genetske mutacije in funkcionalne motnje, ki vodijo v bolezni – iz razloga, ker sedanja generacija aktivno uživa umetno in predelano hrano.
Del težave je, da predelana hrana, polna sladkorja in kemikalij, učinkovito uničuje črevesno mikrofloro. Mikroflora vpliva na imunski sistem, ki je naravni obrambni sistem telesa. Antibiotiki, stres, umetna sladila, klorirana voda in še marsikaj prav tako zmanjšujejo količino probiotikov v črevesju, kar povzroči nagnjenost telesa k boleznim in prezgodnjemu staranju. V idealnem primeru bi morala prehrana vključevati tradicionalno pridelano in fermentirano hrano.
Vitamin K2
Ta vitamin bi prav lahko bil »še en vitamin D«, saj raziskave kažejo številne koristi vitamina za zdravje. Večina ljudi dobi zadostne količine vitamina K2 (ker ga telo sintetizira v tankem črevesu), da ohranja strjevanje krvi na ustrezni ravni, vendar ta količina ni dovolj, da bi telo zaščitila pred resnimi zdravstvenimi težavami. Na primer, študije v zadnjih letih kažejo, da lahko vitamin K2 zaščiti telo pred rakom prostate. Vitamin K2 je koristen tudi za zdravje srca. Vsebuje mleko, sojo (v velikih količinah – v natto).
Magnezij
Magnezij ima pomembno vlogo pri reprodukciji DNK, njeni obnovi in sintezi ribonukleinske kisline. Dolgotrajno pomanjkanje magnezija povzroči skrajšane telomere v telesih podgan in v celični kulturi. Pomanjkanje magnezijevih ionov negativno vpliva na zdravje genov. Pomanjkanje magnezija zmanjša sposobnost telesa za popravilo poškodovane DNK in povzroča nepravilnosti v kromosomih. Na splošno magnezij vpliva na dolžino telomer, saj je povezan z zdravjem DNK in njeno sposobnostjo popravljanja ter povečuje odpornost telesa na oksidativni stres in vnetje. Najdemo ga v špinači, špargljih, pšeničnih otrobih, oreščkih in semenih, fižolu, zelenih jabolkih in zeleni solati ter sladki papriki.
Polifenoli
Polifenoli so močni antioksidanti, ki lahko upočasnijo proces.