Otroci nezavedno ponavljajo družinske scenarije svojih staršev in prenašajo svoje travme iz generacije v generacijo - to je ena od glavnih idej filma Andreja Zvjaginceva "Brez ljubezni", ki je prejel nagrado žirije na filmskem festivalu v Cannesu. Je bistra in leži na površini. Psihoanalitik Andrey Rossokhin ponuja netrivialen pogled na to sliko.
Mlada zakonca Zhenya in Boris, starša 12-letne Alyosha, se ločujeta in nameravata korenito spremeniti svoje življenje: ustvariti nove družine in začeti živeti iz nič. Naredijo, kar so si zadali, a na koncu zgradijo odnose, kot so tisti, od katerih so bežali.
Junaki slike ne morejo resnično ljubiti sebe, drug drugega ali svojega otroka. In rezultat te nenaklonjenosti je tragičen. Takšna je zgodba v filmu Andreja Zvjaginceva Brez ljubezni.
Je resnična, prepričljiva in precej prepoznavna. Vendar ima film poleg tega zavestnega načrta še nezavedni načrt, ki povzroči res močan čustveni odziv. Na tej nezavedni ravni zame glavna vsebina niso zunanji dogodki, ampak izkušnje 12-letnega najstnika. Vse, kar se dogaja v filmu, je plod njegove domišljije, njegovih občutkov.
Glavna beseda na sliki je iskanje.
Toda s kakšnim iskanjem je mogoče povezati izkušnje otroka zgodnje tranzicijske starosti?
Najstnik išče svojega "jaz", poskuša se ločiti od staršev, se notranje distancirati
Išče svoj "jaz", poskuša se ločiti od staršev. Notranje in včasih dobesedno fizično distanciranje. Ni naključje, da prav v tej starosti otroci še posebej pogosto bežijo od doma, v filmu jih imenujejo "tekači".
Da bi se najstnik ločil od očeta in matere, ju mora deidealizirati, razvrednotiti. Dovolite si ne samo ljubiti svoje starše, ampak jih tudi ne ljubiti.
In za to mora začutiti, da ga tudi oni ne ljubijo, pripravljeni so ga zavrniti, ga vreči ven. Tudi če je v družini vse v redu, starši spijo skupaj in se imajo radi, lahko najstnik svojo bližino živi kot odtujenost, zavračanje od njega. Zaradi tega je prestrašen in strašno osamljen. Toda ta osamljenost je v procesu ločitve neizogibna.
V adolescenčni krizi otrok doživlja solzijoča nasprotujoča si čustva: želi ostati majhen, kopati se v starševski ljubezni, a za to mora biti ubogljiv, ne zdrsniti, izpolniti pričakovanja svojih staršev.
Po drugi strani pa v njem narašča potreba po uničevanju svojih staršev, po besedah: »Sovražim te« ali »Sovražijo me«, »Ne potrebujejo me, a tudi jaz njih ne. ”
Svojo agresijo usmerite nanje, v svoje srce spustite nevšečnost. To je kolosalno težak, travmatičen trenutek, toda ta osvoboditev starševskega diktata, skrbništva je smisel procesa tranzicije.
To izmučeno telo, ki ga vidimo na ekranu, je simbol duše najstnika, ki ga muči ta notranji konflikt. Del njega si prizadeva ostati zaljubljen, drugi pa se oklepa nevšečnosti.
Iskanje samega sebe, svojega idealnega sveta je pogosto uničujoče, lahko se konča s samomorom in samokaznovanjem. Spomnite se, kako je Jerome Salinger v svoji slavni knjigi rekel: "Stojim na samem robu pečine, nad breznom ... In moja naloga je ujeti otroke, da ne padejo v brezno."
Pravzaprav vsak najstnik stoji nad breznom.
Odraščanje je prepad, v katerega se moraš potopiti. In če vam nenaklonjenost pomaga pri preskoku, potem lahko izstopite iz tega brezna in živite samo in se zanašate na ljubezen.
Brez sovraštva ni ljubezni. Odnosi so vedno ambivalentni, vsaka družina ima oboje. Če se ljudje odločijo za skupno življenje, se med njimi neizogibno pojavi naklonjenost, intimnost – tiste niti, ki jim omogočajo, da se vsaj za kratek čas držijo skupaj.
Druga stvar je, da lahko ljubezen (ko je je zelo malo) gre tako daleč "za kulisje" tega življenja, da je najstnik ne bo več čutil, se nanjo ne bo mogel zanesti, rezultat pa je lahko tragičen. .
Zgodi se, da starši na vso moč potlačijo nenaklonjenost, jo skrijejo. "Vsi smo si tako podobni, smo del ene celote in se imamo radi." Nemogoče je pobegniti iz družine, v kateri so agresija, razdraženost, razlike popolnoma zanikane. Kako nemogoče je, da bi se roka ločila od telesa in živela samostojno življenje.
Tak najstnik se nikoli ne bo osamosvojil in se ne bo nikoli zaljubil v nikogar drugega, ker bo vedno pripadal svojim staršem, ostal bo del vpijajoče družinske ljubezni.
Pomembno je, da tudi otrok vidi nenaklonjenost – v obliki prepirov, konfliktov, nesoglasij. Ko začuti, da družina to lahko prenese, se z njo spopade, še naprej obstaja, pridobi upanje, da ima sam pravico pokazati agresijo, da bi branil svoje mnenje, svoj »jaz«.
Pomembno je, da ta interakcija ljubezni in nenaklonjenosti poteka v vsaki družini. Tako, da noben od občutkov ni skrit v zakulisju. A za to morata partnerja opraviti nekaj pomembnega dela na sebi, na svojih odnosih.
Ponovno razmislite o svojih dejanjih in izkušnjah. To pravzaprav kliče po sliki Andreja Zvjaginceva.