vsebina
Zavedejo vas, ko vam povedo, da za srečo potrebujete le odnos
Psihologija
Psihologinja Inés Santos in Silvia González iz ekipe "V duševnem ravnovesju" odpravita enega od mitov o psihologiji in razložita, zakaj je lahko za um škodljivo poudariti pomen pozitivnega odnosa
PM3: 02Iskreno povedano, do besede imam negativen odnos odnos. Uporaba, ki mi jo dajejo, me zelo moti. Uporablja se brezplačno, kot da je način, s katerim se vsak dan soočamo, primeren in stabilen, kot da se je tako enostavno nasmehniti življenjskim težavam in z veseljem se zbudimo in nasmehnemo vsako jutro.
Odnos lahko opredelimo kot naučena nagnjenost imamo do dogodka. Če smo torej vedno nagnjeni k pozitivni nagnjenosti k vsem, bi morali biti »oseba z dobrim odnosom«. In potem se sprašujem: zakaj se včasih soočamo s situacijami na negativen način? Ali smo mazohisti? Če je odnos naučena nagnjenost, to pomeni, da je do neke mere odvisen od strategije spoprijemanja ki smo jih pridobili, kako težko vidimo situacijo in stopnjo nelagodja ali dobrega počutja, za katero menimo, da nam bo ta situacija povzročila.
Kaj pa, če imam slab odnos?
Če nam je situacija škodljiva, je normalno, da gremo skozi faze. Vzemimo za primer žalovanje ljubljene osebe. Prilagodljivo bi bilo, če bi imela oseba za čas pesimistično nagnjenost k smrti. Če bi rekli: "imej bolj pozitiven odnos, svet se vedno znova obrača", bi samo izničil in naredil bolečino, ki jo oseba čuti, nevidno. Zanj bo treba imeti odnos jeza glede na to, kar se dogaja, in da bo lahko ob drugem času, če bo dvoboj nadaljeval svojo pot, a pozitiven pogled.
Ponosen sem, da ga imam slab odnos do določenih stvari, kot je odnos agresivni do krivic, odnosa pesimističen ko gre kaj narobe in ne vidim izhoda, odnos pregleda do moralnih dilem, odnosa sumljivo ko ne zaupam nečemu ali nekomu. Vem, da se bo moj pogled spremenil, če si dovolim, da se počutim slabo in se učim iz tega, kar se mi dogaja.
Mislim, da problem ni v odnosu, ki ga lahko imamo v določenem trenutku, ampak v tem, da ostajamo stagnirani, da se ne učimo ali iščemo drugih načinov ali rešitev. In morda moramo včasih, da bi našli druge, bolj pozitivne načine soočanja z življenjem, skozi druge prejšnje faze, ki so na nek način za nas bolj negativne.
Inés Santos je diplomiral iz psihologije na UCM in se specializiral za klinično psihologijo, ki temelji na dokazih, vedenjsko terapijo otrok in mladostnikov ter sistemsko družinsko terapijo. Trenutno opravlja diplomsko delo o razlikah med spoloma pri depresivnih motnjah in se je udeležila številnih domačih in mednarodnih konferenc. Ima bogate izkušnje pri poučevanju, kot nadzornica Službe za psihološko pozornost psihološke pozornosti PsiCall UCM in mentorica magistrskega študija Splošne zdravstvene psihologije UCM, pa tudi profesorica na Evropski univerzi. Poleg tega je avtorica različnih vodnikov klinične psihologije.
Silvia González, ki je tudi del ekipe 'In Mental Balance', je psihologinja, magistrica klinične in zdravstvene psihologije ter magistra splošne zdravstvene psihologije. Delala je na Univerzitetni psihološki kliniki UCM, kjer je bila tudi mentorica študentom univerzitetnega magistrskega študija splošne zdravstvene psihologije. Na področju poučevanja je imel informativne delavnice v številnih ustanovah, kot so "Delavnica čustvenega razumevanja in regulacije", "Delavnica za izboljšanje spretnosti javnega nastopanja" ali "Delavnica izpitne anksioznosti".