Živimo v zlati dobi televizijskih serij: že dolgo niso več veljale za nizek žanr, najboljši filmski ustvarjalci generacije delajo na njihovem ustvarjanju, format pa vam omogoča, da zgodbe pripovedujete podrobno in podrobno, na nek način tega se v kinu ne dela. Če pa se preveč zanesemo z gledanjem, tvegamo, da se odtrgamo od resničnega sveta z njegovimi težavami in radostmi. Blogerka Eloise Stark je prepričana, da so še posebej ranljivi tisti, katerih duševno stanje pušča veliko želenega.
Strah me je biti sam s sabo. Verjetno je nekomu, ki še nikoli ni trpel za depresijo, obsesivno-kompulzivno motnjo ali anksioznostjo, to težko razumeti in si predstavljati, kaj lahko možgani vržejo ven. Notranji glas mi zašepeta: »Neuporaben si. Vse delaš narobe.» »Si ugasnil štedilnik? vpraša v najbolj neprimernem trenutku. "In ste popolnoma prepričani v to?" In tako nekaj ur zapored v krogu.
Serije so mi pomagale zadušiti ta nadležni glas že od mojih najstniških let. Nisem jih prav gledala, ampak sem jih uporabljala kot ozadje, ko sem pripravljala pouk, ali kaj izdelovala ali pisala – skratka, delala sem vse, kar naj bi bila punca mojih let. Zdaj sem prepričan: to je eden od razlogov, da že leta nisem opazil svoje depresije. Enostavno nisem slišal svojih negativnih misli. Že takrat sem čutil notranjo praznino in potrebo, da jo z nečim zapolnim. Ko bi le lahko razmišljal o tem, kaj se dogaja ...
Bili so in so še dnevi, ko sem 12 ur zaporedoma nekaj risal ali delal, pogoltnil epizodo za epizodo serije in cel dan se mi v glavi ni pojavila niti ena samostojna misel.
TV-oddaje so kot vse druge droge: medtem ko jih uporabljate, vaši možgani proizvajajo hormon užitka dopamin. »Telo dobi signal: 'Kar delaš, je prav, nadaljuj z dobrim delom',« pojasnjuje klinični psiholog René Carr. — Ko popijete gledate svojo najljubšo oddajo, možgani neprestano proizvajajo dopamin, telo pa doživi visoko raven, skoraj kot jemanje drog. Obstaja nekakšna odvisnost od serije - pravzaprav seveda od dopamina. V možganih se oblikujejo enake nevronske poti kot pri drugih vrstah odvisnosti.«
Ustvarjalci serije uporabljajo veliko psiholoških trikov. Še posebej težko se jim uprejo ljudje z motnjami v duševnem razvoju.
Ljudje, katerih duševno stanje ni povsem varno, postanejo zasvojeni s televizijskimi oddajami na enak način kot so zasvojeni z drogami, alkoholom ali seksom – z edino razliko, da so televizijske oddaje veliko bolj dostopne.
Da bi se dolgo zadržali na ekranih, se ustvarjalci serije poslužujejo veliko psiholoških trikov. Še posebej težko se jim uprejo ljudje z motnjami v duševnem razvoju. Začnimo s tem, kako so te oddaje posnete in montirane: prizor za drugim, kamera skače od lika do lika. Hitro urejanje naredi sliko bolj zanimivo, skoraj se je nemogoče odlepiti od dogajanja. Ta tehnika se že dolgo uporablja v oglaševanju, da pritegne našo pozornost. Zdi se, da če pogledamo stran, bomo zamudili nekaj zanimivega ali pomembnega. Poleg tega nam "rezanje" ne omogoča, da opazimo, kako čas beži.
Druga »kaveljka«, na katero nasedemo, je zaplet. Serija se konča na najbolj zanimivem mestu in komaj čakamo, da vklopimo naslednjo, da izvemo, kaj sledi. Producenti vedo, da gledalca čaka srečen konec, saj se povezuje z glavnim junakom, kar pomeni, da bo moral gledalec, če bo lik v težavah, izvedeti, kako se bo iz tega izvlekel.
Gledanje televizije in nadaljevank nam pomaga zadušiti bolečino in zapolniti notranjo praznino. Dobimo vtis, da smo živi. Za tiste, ki trpijo za depresijo, je to še posebej pomembno. A stvar je v tem, da medtem ko bežimo pred pravimi težavami, se le-ti kopičijo in stanje se poslabšuje.
"Naši možgani zakodirajo vsako izkušnjo: tisto, kar se nam je v resnici zgodilo in kar smo videli na zaslonu, prebrali v knjigi ali si zamislili, kot resnično in to pošljejo v prašiček spominov," pojasnjuje psihiater Gaiani DeSilva. — Med gledanjem serije se v možganih aktivirajo enake cone kot pri resničnih dogodkih, ki se nam dogajajo. Ko se navežemo na lik, postanejo njegove težave naše, pa tudi njihovi odnosi. Toda v resnici ves ta čas še naprej sedimo na kavču sami.
Pademo v začaran krog: TV izzove depresijo, depresija pa nas prisili, da gledamo televizijo.
Želja, da bi »zlezli v svojo školjko«, odpovedali načrte in se umaknili s sveta, je eden prvih alarmantnih zvončkov bližajoče se depresije. Danes, ko so televizijske oddaje postale družbeno sprejemljiva oblika izolacije, jih je še posebej enostavno spregledati.
Medtem ko se lahko zaradi povečanja dopamina počutite bolje in odvrnete misli od težav, je na dolgi rok opazovanje slabega za vaše možgane. Pademo v začaran krog: TV izzove depresijo, depresija pa nas prisili, da gledamo televizijo. Raziskovalci z Univerze v Toledu so ugotovili, da so tisti, ki množično gledajo televizijske oddaje, bolj stresni, tesnobni in depresivni.
To, kar se nam danes dogaja, je razumljivo: delo za nošenje (pogosto neljubo) pušča manj časa za komunikacijo z bližnjimi in aktivnosti na prostem. Sile ostajajo le za pasivno preživljanje prostega časa (serije). Seveda ima vsak od tistih, ki trpijo za depresijo, svojo zgodbo, kljub temu pa je nemogoče ne opaziti poti, po kateri se giblje družba. »Zlato obdobje« majhnih utripajočih zaslonov je tudi obdobje upadanja duševnega zdravja. Če se od splošnega premaknemo k posebnemu, k določenemu človeku, nas neskončno gledanje filmov odtuji od drugih, nam onemogoča, da bi poskrbeli zase in naredili tisto, kar bi nam pomagalo postati srečni.
Včasih se sprašujem, koliko idej bi lahko imela moja glava, če bi pustil, da misli begajo, se dolgočasim in fantazirajo. Mogoče je bil ključ do ozdravitve ves ta čas v meni, a si ga nikoli nisem pustil uporabiti. Konec koncev, ko poskušamo s pomočjo televizije »blokirati« vse slabo, kar se nam dogaja v glavi, blokiramo tudi dobro.
O avtorju: Eloise Stark je novinarka.