Verjame se, da z vsako napako pridobimo izkušnje in modrost. Toda ali je res tako? Psihoanalitik Andrey Rossokhin govori o stereotipu "uči se na napakah" in zagotavlja, da pridobljene izkušnje ne morejo zaščititi pred ponavljajočimi se napačnimi koraki.
»Ljudje so nagnjeni k napakam. Toda samo norec vztraja pri svoji zmoti« — ta Ciceronova ideja, oblikovana okoli 80 pr.n.št., vzbuja velik optimizem: če potrebujemo zablode, da se razvijamo in gremo naprej, se je potem vredno izgubiti!
In zdaj starši navdihujejo otroka, ki je prejel dvojko za neopravljeno domačo nalogo: "Naj ti to služi kot lekcija!" In zdaj vodja zagotavlja zaposlenim, da priznava svojo napako in je odločen, da jo popravi. A bodimo pošteni: komu od nas se še ni zgodilo, da bi vedno znova stopil na iste grablje? Koliko se jih je uspelo znebiti slabe navade enkrat za vselej? Morda je krivo pomanjkanje volje?
Ideja, da se človek razvije z učenjem na napakah, je zavajajoča in uničujoča. Daje izjemno poenostavljeno predstavo o našem razvoju kot gibanju od nepopolnosti do popolnosti. V tej logiki je človek kot robot, sistem, ki ga je glede na napako, ki se je zgodila, mogoče popraviti, prilagoditi, nastaviti natančnejše koordinate. Predvideva se, da sistem z vsako prilagoditvijo deluje vedno bolj učinkovito, napak pa je vedno manj.
Pravzaprav ta stavek zavrača notranji svet osebe, njegovo nezavedno. Navsezadnje se pravzaprav ne premikamo od najslabšega k najboljšemu. Premikamo se – v iskanju novih pomenov – od konflikta do konflikta, ki je neizogiben.
Recimo, da je oseba namesto sočutja in skrbi zaradi tega izkazala agresijo, saj je menila, da je naredila napako. Ne razume, da v tistem trenutku ni bil pripravljen na nič drugega. Takšno je bilo stanje njegove zavesti, takšna je bila raven njegovih zmožnosti (če seveda ni šlo za zavesten korak, ki ga tudi ne moremo imenovati napaka, prej zloraba, zločin).
Tako zunanji kot notranji svet se nenehno spreminjata in nemogoče je domnevati, da bo dejanje, storjeno pred petimi minutami, ostalo napaka.
Kdo ve, zakaj človek stopi na iste grablje? Možnih je na desetine razlogov, vključno z željo, da bi se poškodoval ali vzbudil usmiljenje druge osebe ali da bi nekaj dokazali - sebi ali komu. Kaj je tukaj narobe? Da, poskusiti moramo razumeti, kaj nas spodbuja k temu. A upanje, da bi se temu izognili v prihodnosti, je čudno.
Naše življenje ni »dan mrmota«, kjer lahko, ko ste naredili napako, jo popravite in se čez nekaj časa znajdete na isti točki. Tako zunanji kot notranji svet se nenehno spreminjata in nemogoče je domnevati, da bo dejanje, storjeno pred petimi minutami, ostalo napaka.
Smiselno je govoriti ne o napakah, temveč o izkušnjah, ki jih nabiramo in analiziramo, pri čemer se zavedamo, da v novih, spremenjenih razmerah morda ne bodo neposredno uporabne. Kaj nam potem daje ta izkušnja?
Sposobnost zbrati svojo notranjo moč in delovati, hkrati pa ostati v neposrednem stiku z drugimi in s samim seboj, svojimi željami in občutki. Prav ta živi stik bo omogočil, da bo vsak naslednji korak in trenutek življenja — sorazmerno z nabrano izkušnjo — zaznati in ovrednotiti na novo.