V zadnjih štirih letih je Kitajska prehitela ZDA in postala največja proizvajalka na svetu. Japonsko je prehitel tudi po obsegu gospodarstva. Toda za te gospodarske uspehe je treba plačati ceno. Ob nekaterih dnevih je onesnaženost zraka v večjih kitajskih mestih resna. V prvi polovici leta 2013 je 38 odstotkov kitajskih mest doživelo kisli dež. Skoraj 30 odstotkov podzemne vode v državi in 60 odstotkov površinske vode v državi je bilo v vladnem poročilu leta 2012 ocenjeno kot "slabo" ali "zelo slabo".
Takšno onesnaženje ima resne posledice za javno zdravje Kitajske, pri čemer je ena nedavna študija pokazala, da je smog povzročil 1 prezgodnjo smrt. Razvitejša gospodarstva sveta morda na Kitajsko gledajo zviška, a to bi bilo hinavsko, zlasti ker so bile na primer ZDA v zelo podobnem položaju pred samo štirimi desetletji.
Še v sedemdesetih letih 1970. stoletja so bili onesnaževalci zraka, kot so žveplovi oksidi, dušikovi oksidi, v obliki drobnih delcev prisotni v zraku Združenih držav in Japonske v enaki ravni kot zdaj na Kitajskem. Prvi poskusi nadzora nad onesnaženostjo zraka na Japonskem so bili narejeni leta 1968, leta 1970 pa je bil sprejet Zakon o čistem zraku, s čimer se je začelo več desetletij zaostrovanje predpisov o onesnaževanju zraka v ZDA – in politika je bila do neke mere učinkovita. Emisije žveplovih in dušikovih oksidov so se v ZDA med letoma 15 in 50 zmanjšale za 1970 oziroma 2000 odstotkov, koncentracije teh snovi v zraku pa so v istem časovnem obdobju padle za 40 odstotkov. Na Japonskem so se med letoma 1971 in 1979 koncentracije žveplovih in dušikovih oksidov zmanjšale za 35 oziroma 50 odstotkov in od takrat še naprej padajo. Zdaj je na vrsti Kitajska, ki je stroga glede onesnaževanja, analitiki pa so v poročilu prejšnji mesec povedali, da je država na pragu desetletja dolgega »zelenega cikla« zaostrovanja predpisov in naložb v čisto tehnologijo in infrastrukturo. Analitiki na podlagi izkušenj Japonske iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja ocenjujejo, da bi okoljska poraba Kitajske v sedanjem petletnem načrtu vlade (1970–2011) lahko dosegla 2015 milijard juanov (3400 milijard dolarjev). Podjetja, ki delujejo v panogah, ki predstavljajo večino onesnaževalnih emisij – trenutno so to elektrarne, proizvajalci cementa in jekla – bodo morala odšteti veliko denarja za nadgradnjo svojih objektov in proizvodnih procesov, da bodo v skladu z novimi pravili o onesnaževanju zraka.
Toda kitajski zeleni vektor bo korist za mnoge druge. Uradniki nameravajo porabiti 244 milijard juanov (40 milijard dolarjev), da bi do leta 159 dodali 2015 kilometrov kanalizacijskih cevi. Država potrebuje tudi nove sežigalnice za ravnanje z naraščajočimi količinami odpadkov, ki jih proizvaja rastoči srednji razred.
Glede na raven smoga, ki ovija večja kitajska mesta, je izboljšanje kakovosti zraka ena najbolj perečih okoljskih skrbi v državi. Kitajska vlada je sprejela nekaj najstrožjih emisijskih standardov na planetu.
Podjetja bodo v naslednjih dveh letih močno omejena. Da, ne motite se. Izpusti žveplovega oksida za metalurge bodo od tretjine do polovice dovoljenega v okoljsko ozaveščeni Evropi, elektrarne na premog pa bodo smele izpuščati le polovico dovoljenih onesnaževal zraka za japonske in evropske elektrarne. Seveda je uveljavljanje teh strogih novih zakonov druga zgodba. Kitajski sistemi za spremljanje izvrševanja so neustrezni, pri čemer analitiki pravijo, da so globe za kršitve pravil pogosto prenizke, da bi bile prepričljivo odvračilno sredstvo. Kitajci so si zadali ambiciozne cilje. Z uvedbo strožjih emisijskih standardov kitajski uradniki upajo, da bodo stara vozila do leta 2015 umaknjena s cest v mestih, kot sta Peking in Tianjin, in do leta 2017 v preostali državi. Uradniki načrtujejo tudi zamenjavo majhnih industrijskih parnih kotlov z modeli, ki so dovolj veliki za uporabo tehnologije, ki zmanjšuje emisije.
Končno namerava vlada postopoma nadomestiti premog, ki se uporablja v elektrarnah, z zemeljskim plinom in je ustanovila poseben sklad za subvencioniranje projektov obnovljivih virov energije. Če bo program potekal po načrtih, bi lahko nova pravila zmanjšala letne emisije večjih onesnaževal za 40–55 odstotkov od leta 2011 do konca leta 2015. To je velik "če", vendar je vsaj nekaj.
Voda in prst na Kitajskem sta skoraj tako močno onesnaženi kot zrak. Krivci so tovarne, ki nepravilno odlagajo industrijske odpadke, kmetije, ki so močno odvisne od gnojil, in pomanjkanje sistemov za zbiranje, obdelavo in odstranjevanje smeti in odpadne vode. In ko postaneta voda in zemlja onesnažena, je država v nevarnosti: v zadnjih letih so v kitajskem rižu večkrat odkrili visoke ravni težkih kovin, kot je kadmij. Analitiki pričakujejo, da bodo naložbe v sežiganje odpadkov, nevarne industrijske odpadke in čiščenje odpadnih voda do konca leta 30 narasle za več kot 2011 odstotkov od leta 2015, pri čemer bodo v tem obdobju skupne dodatne naložbe znašale 264 milijard juanov (44 milijard dolarjev). čas. Kitajska je začela obsežno gradnjo čistilnih naprav in med letoma 2006 in 2012 se je število teh naprav več kot potrojilo na 3340. Vendar jih je potrebnih več, saj se bo povpraševanje po čiščenju odpadne vode povečalo za 10 odstotkov na leto od 2012 do 2015.
Pridobivanje toplote ali električne energije iz sežiganja ni najbolj bleščeč posel, a bo povpraševanje po tej storitvi v naslednjih letih raslo za 53 odstotkov letno, zaradi državnih subvencij pa se bo doba vračila novih objektov skrajšala na sedem let.
Cementna podjetja uporabljajo ogromne peči za segrevanje apnenca in drugih materialov, iz katerih je narejen vseprisotni gradbeni material – tako da bi smeti lahko uporabili tudi kot alternativni vir goriva.
Proces sežiganja gospodinjskih odpadkov, industrijskih odpadkov in blata iz čistilnih naprav v proizvodnji cementa je nov posel na Kitajskem, pravijo analitiki. Ker gre za razmeroma poceni gorivo, bi lahko bilo obetavno v prihodnosti – zlasti zato, ker proizvaja manj rakotvornega dioksina kot druga goriva. Kitajska se še naprej trudi zagotoviti dovolj vode za svoje prebivalce, kmete in industrijo. Čiščenje in ponovna uporaba odpadne vode postaja vse pomembnejša naloga.