Red v družbi temelji na ideji moralne odgovornosti. Ko je storil prekršek, bi morala oseba zanj odgovarjati. Dirk Pereboom, profesor filozofije na univerzi Cornell, meni drugače: naše vedenje nadzorujejo sile, ki so izven našega nadzora, zato ni odgovornosti. In naše življenje se bo spremenilo na bolje, če si to priznamo.
Psihologije: Kako je svobodna volja povezana z moralo?
Perebum Deck: Prvič, naš odnos do svobodne volje določa, kako ravnamo s kriminalci. Recimo, da verjamemo, da smo v svojih dejanjih svobodni. Zločinec razume, da dela zlo. Torej imamo pravico, da ga kaznujemo, da povrnemo pravičnost.
Kaj pa, če se ni zavedal svojih dejanj? Na primer zaradi duševnih motenj. Obstaja stališče, da bi morali zanj še vedno izvajati ukrepe, da ne bi spodbujali divjega kriminala. Toda potem tega ne storimo zato, ker je kriv, ampak kot odvračanje. Vprašanje je, ali imamo pravico narediti vizualni pripomoček iz človeka?
Druga točka se nanaša na naše vsakodnevne odnose z ljudmi. Če verjamemo v svobodno voljo, potem opravičujemo agresijo do prestopnikov. To nam govori moralna intuicija. To je povezano s tem, kar je filozof Galen Strawson imenoval raketni izstrelilnik. Če nam je nekdo naredil kaj slabega, čutimo zamero. To je reakcija na krivico. Svojo jezo iztisnemo na storilca. Seveda je tudi biti jezen »slabo« in pogosto nas je sram, ko nehote damo jezi duška. Toda če so naša čustva prizadeta, verjamemo, da imamo do tega pravico. Storilec je vedel, da nas bo prizadel, kar pomeni, da je sam »prosil za to«.
Če verjamemo v svobodno voljo, potem opravičujemo svojo agresijo do storilca
Zdaj pa vzemimo majhne otroke. Ko naredijo kaj slabega, se nanje ne jezimo tako, kot bi se na odrasle. Vemo, da se otroci še ne zavedajo povsem svojih dejanj. Seveda smo lahko tudi nesrečni, če otrok razbije skodelico. A reakcija zagotovo ni tako močna kot pri odraslih.
Zdaj pa si predstavljajte: kaj če vzamemo za samoumevno, da nihče nima svobodne volje, niti odrasli? Kaj bo to spremenilo v najinem medsebojnem odnosu? Drug drugega ne bomo vzeli za odgovornost — vsaj ne v strogem smislu.
In kaj se bo spremenilo?
PD: Mislim, da bo zavračanje svobodne volje pripeljalo do tega, da bomo nehali iskati opravičila za svojo agresijo, na koncu pa bo to koristilo našemu odnosu. Recimo, da je vaš najstnik nesramen do vas. Ti ga zmerjaš, tudi on ne ostane v dolgovih. Konflikt se še bolj stopnjuje. Če pa se odrečete reaktivni miselnosti in namesto tega pokažete zadržanost, boste dosegli bolj pozitiven izid.
Ponavadi se jezimo ravno zato, ker verjamemo, da brez tega ne bomo dosegli poslušnosti.
PD: Če se na agresijo odzovete z agresijo, boste dobili še močnejšo reakcijo. Ko poskušamo z jezo potlačiti voljo drugega, naletimo na odpor. Verjamem, da je vedno možnost, da se nezadovoljstvo izrazi konstruktivno, brez agresije.
Ja, ne moreš se premagati. A vseeno bomo jezni, to se bo opazilo.
PD: Da, vsi smo podvrženi biološkim in psihološkim mehanizmom. To je eden od razlogov, zakaj v svojih dejanjih ne moremo biti popolnoma svobodni. Vprašanje je, koliko pomena dajete svoji jezi. Morda mislite, da je upravičen, ker je vaš storilec kriv in ga je treba kaznovati. Lahko pa si rečete: »To je naredil, ker je to v njegovi naravi. Ne more je spremeniti."
Če opustite zamere, se lahko osredotočite na to, kako popraviti situacijo.
Morda bo v razmerju z najstnikom uspelo. Kaj pa, če smo zatirani, naše pravice so kršene? Ne reagirati na krivico pomeni to opravičiti. Morda nas vidijo kot šibke in nemočne.
PD: Ni nujno, da je protest agresiven, da bi bil učinkovit. Na primer, Mahatma Gandhi in Martin Luther King sta bila podpornika mirnih protestov. Verjeli so, da če želite nekaj doseči, ne bi smeli pokazati jeze. Če protestirate z razumnimi cilji, ne da bi izkazovali agresijo, bodo vaši nasprotniki težje spodbujali sovraštvo proti vam. Torej obstaja možnost, da vas bodo poslušali.
Najti moramo drug, učinkovitejši način, kako se upreti zlu, ki bi izključil maščevanje.
V Kingovem primeru je protest dobil zelo široke oblike in privedel do zmage nad segregacijo. In pozor, King in Gandhi sploh nista bila videti šibka ali pasivna. Iz njih je izhajala velika moč. Seveda ne želim reči, da je bilo vse narejeno brez jeze in nasilja. Toda njihovo vedenje predstavlja model, kako lahko odpor deluje brez agresije.
Tega pogleda ni lahko sprejeti. Se soočate z odporom proti svojim idejam?
PD: Vsekakor. Ampak mislim, da bo svet boljši, če se odrečemo verovanju v svobodno voljo. Seveda to pomeni, da bomo morali zavrniti tudi moralno odgovornost. V mnogih državah, vključno z Združenimi državami, je razširjeno prepričanje, da je treba zločince strogo kaznovati. Njegovi podporniki trdijo takole: če država ne kaznuje zla, bodo ljudje prijeli za orožje in sodili sami sebi. Zaupanje v pravičnost bo spodkopano, prišla bo anarhija.
Toda obstajajo zaporniški sistemi, ki so organizirani drugače - na primer na Norveškem ali Nizozemskem. Tam je kriminal problem celotne družbe, ne posameznikov. Če ga želimo izkoreniniti, moramo narediti družbo boljšo.
Kako je to mogoče doseči?
PD: Najti moramo drug, učinkovitejši način, da se upremo zlu. Način, ki bi izključil maščevanje. Preprosto opustitev vere v svobodno voljo ni dovolj. Treba je razviti alternativni moralni sistem. Toda pred očmi imamo primere. Gandhi in King sta to zmogla.
Če pomisliš, ni tako težko. Človeška psihologija je precej mobilna, se lahko spreminja.