Apologeti uživanja mesa v podporo svojim stališčem pogosto navajajo argument, da je človek z biološkega vidika žival, uživanje drugih živali pa deluje le na naraven način in v skladu z naravnimi zakoni. Tako je v divjini veliko živali prisiljenih jesti svojega soseda – preživetje nekaterih vrst zahteva smrt drugih. Tisti, ki tako razmišljajo, pozabljajo na preprosto resnico: mesojedi plenilci lahko preživijo le z uživanjem drugih živali, saj jim zgradba njihovega prebavnega sistema ne pušča druge izbire. Človek lahko, in hkrati zelo uspešno, brez uživanja mesa drugih bitij. Komaj kdo bo oporekal dejstvu, da je danes človek nekakšen "plenilec", najbolj okruten in krvoločen, kar jih je kdaj obstajalo na zemlji.
Nihče se ne more primerjati z njegovimi grozotami do živali, ki jih uničuje ne le za hrano, ampak tudi za zabavo ali dobiček. Kdo drug med plenilci je kriv za toliko neusmiljenih pomorov in množičnega iztrebljanja lastnih bratov, ki traja še danes, s čimer lahko primerjamo grozodejstva človeka v odnosu do predstavnikov človeške rase? Hkrati se človek od drugih živali nedvomno razlikuje po moči svojega uma, večni želji po samoizboljšanju, občutku za pravičnost in sočutju.
Ponosni smo na svojo sposobnost sprejemanja etičnih odločitev in prevzemanja moralne odgovornosti za lastna dejanja. Da bi zaščitili šibke in brez obrambe pred nasiljem in agresijo močnih in neusmiljenih, sprejemamo zakone, ki določajo, da mora vsakdo, ki namerno vzame življenje človeku (razen v primerih samoobrambe in zaščite interesov države), trpeti. huda kazen, pogosto povezana z odvzemom življenja. V naši človeški družbi zavračamo ali hočemo verjeti, da zavračamo zlobno načelo »močni ima vedno prav«. Ko pa ne gre za človeka, ampak za naše manjše brate, zlasti tiste, na katerih meso ali kožo imamo oči ali na katerih organizmih želimo izvesti smrtonosen poskus, jih s čisto vestjo izkoriščamo in mučimo, opravičujoč svoje grozodejstva s cinično izjavo: »Ker je intelekt teh bitij nižji od našega in jim je koncept dobrega in zla tuj – so nemočni.
Če nas pri odločanju o vprašanju življenja in smrti, bodisi človeške bodisi katere koli druge, vodijo le premisleki o stopnji intelektualnega razvoja posameznika, potem lahko tako kot nacisti pogumno naredimo konec tako slaboumnim starejših in duševno zaostalih hkrati. Navsezadnje morate priznati, da so številne živali veliko bolj inteligentne, sposobne ustreznih reakcij in popolne komunikacije s predstavniki svojega sveta, kot pa duševno prizadet posameznik, ki trpi za popolnim idiotizmom. Vprašljiva je tudi sposobnost takšne osebe, da se vedno drži norm splošno sprejete morale in morale. Po analogiji si lahko poskusite predstavljati tudi naslednji scenarij: neka nezemeljska civilizacija, ki je na višji stopnji razvoja od človeka, je napadla naš planet. Ali bi bilo moralno upravičeno, če bi nas pobili in požrli samo zato, ker je bil naš intelekt slabši od njihovega in jim je bilo všeč naše meso?
Kakor koli že, etično neoporečno merilo tu ne sme biti racionalnost živega bitja, ne njegova sposobnost ali nezmožnost etično pravilnega odločanja in moralnega presojanja, temveč njegova sposobnost doživljanja bolečine, telesnega in čustvenega trpljenja. Nedvomno so živali sposobne polno izkusiti trpljenje – niso objekti materialnega sveta. Živali so sposobne izkusiti grenkobo osamljenosti, biti žalostne, doživeti strah. Ko se njihovim potomcem kaj zgodi, je njihove duševne bolečine težko opisati, v primeru nevarnosti, ki jim grozi, pa se oklepajo svojega življenja nič manj kot človeka. Govorjenje o možnostih nebolečega in humanega ubijanja živali je prazno govorjenje. Za grozo, ki jo doživljajo v klavnici in med transportom, se bo vedno našel prostor, da ne omenjamo dejstva, da žigosanje, kastracija, rezanje rogov in ostale grozote, ki jih počne človek v procesu vzreje živine, ne bodo nikamor izginile.
Naj se končno odkrito vprašamo, ali smo pripravljeni, zdravi in v cvetu življenja, ponižno sprejeti nasilno smrt z utemeljitvijo, da bo to opravljeno hitro in neboleče? Ali sploh imamo pravico jemati življenja živim bitjem, ko tega ne zahtevajo najvišji družbeni cilji in to ni storjeno iz pomislekov sočutja in človečnosti? Kako si drznemo oznanjati našo prirojeno ljubezen do pravičnosti, ko po volji svojega želodca vsak dan obsojamo na stotine tisoče nemočnih živali na strašno hladnokrvno smrt, ne da bi začutili najmanjšo obžalovanje, ne da bi sploh dovolili misel, da bi nekdo moral bodi za to. kaznovan. Pomislite, kako težko je breme te negativne karme, ki jo človeštvo še naprej kopiči s svojimi krutimi dejanji, kakšno nezavidljivo dediščino, polno nasilja in srhljive groze, puščamo prihodnosti!