"Življenje je preživeto samo po želji", je zapisal Jean de la Bruyère v Les Caractères iz leta 1688. Avtor je s tem sugeriranjem filigransko vztrajal pri bistveni vlogi fantazij, teh imaginarnih predstav, ki prevajajo naše želje, v našem življenju. Kot je na primer izmišljanje neizpolnjenih scenarijev ali spolna želja, ki je oseba ni ali še ni izpolnila. Nekateri se s svojimi fantazijami sprijaznijo. Drugi jih raje nadzorujejo. Drugi, jih zadovolji. Kaj pa, če jih na koncu doživlja v resničnem življenju razočaranje? Kaj pa, če s tem, da ostanejo zavistni, pomagajo ohraniti tudi nas?

"Fantazije ne vladajo spolnemu življenju, so njegova hrana", je potrdil francoski psihiater Henri Barte. Produkcija domišljije, skozi prizmo katere ego lahko poskuša pobegniti iz primeža realnosti, fantazija prav kot imaginarna označuje tudi lažno ali neresnično. Etimološko izvira iz grščine fantazma kar pomeni »videz«.

Seksualna fantazija je na primer sestavljena iz zamišljanja scenarijev, seksualnih prizorov, ki doslej niso bili uresničeni. David Lodge, v Svet izobraževanja, tako ocenil, da »Spolno življenje vsakogar je deloma sestavljeno iz fantazij, deloma navdihnjeno z literarnimi modeli, miti, zgodbami ter podobami in filmi«. Tako bi lahko na primer lika Vicomte de Valmont in Marquise de Merteuil, dveh protagonistov znamenitega epistolarnega romana Les Liaisons Dangereuses, gojila več fantazij ... Fantazija je na nek način psihološki vidik spolnosti.

Obstajajo spolne fantazije, a tudi narcistične fantazije, ki se potem nanašajo na ego. Po drugi strani pa so nekatere fantazije lahko zavestne, in to so dnevne sanjarjenje in načrti, druge pa so nezavedne: v tem primeru se izražajo skozi sanje in nevrotične simptome. Včasih lahko fantazija vodi do pretiranih dejanj. 

Singularnosti, ki so fantazije, so torej formacije domišljije. V tem smislu so zagotovili kraljevo pot za raziskovanje manifestacij nezavednega. Ne pozabimo, kaj pravi pregovor, "Prepovedana stvar, želena stvar"...

»Fantazirana ljubezen je veliko boljša od doživete ljubezni. Ne ukrepam, to je zelo razburljivo.”, je zapisal Andy Warhol. Nasprotno pa je Oscar Wilde potrdil: »Edini način, da se znebiš skušnjave, je, da se ji prepustiš. Uprite se in vaša duša bo zbolela, ker bo klepetala o tem, kar sama prepoveduje ». Kaj torej storiti, ko nekoga zagrabi fantazija? Morda, preprosto, pomislite, da bodo, če jih boste doživeli v resničnem življenju, zagotovo razočarali?

Ali pa jo morda lahko dosežemo tudi skozi prizmo poezije in literature? Poezija, ki je za Pierra Seghersa, "Spor tistega, ki išče sebe v svojih nasprotjih, v neravnovesju svojih sil, glas norega klica, prisotnost fantazijam navkljub".

Ali si jih je mogoče tudi predstavljati, le če so skladni s samim seboj? Kot Françoise Dolto, ki jo je na primer zanimala nečija teorija le, če bi jo lahko naredila po svoje? Se pravi, če bi lahko »Tam poiščite, izražene drugače, kot bi to storila, njene fantazije, njena odkritja, njeno izkušnjo«. In potem se trudi opustiti vse ostalo, vse, kar v teoriji drugega komaj osvetljuje, kaj čuti ali doživlja.

Ali lahko dobimo kakšno predstavo o učinku verskega čustva na fantazije? Ameriški psiholog Tierney Ahrold je poskušal oceniti vpliv, ki ga je imela vrsta religioznosti vsakega človeka na njegov odnos do spolnosti in fantazije. Tako je ugotovil, da visoka raven notranje religioznosti napoveduje bolj konzervativna spolna stališča, tako pri moških kot pri ženskah. Nasprotno, visoka stopnja duhovnosti napoveduje manj konzervativne spolne odnose pri moških, vendar bolj konzervativne pri ženskah.

Verski fundamentalizem ima jasen vpliv tudi na spolne fantazije: te so med njegovimi privrženci močno zmanjšane. Še ena točka, ki jo je treba opozoriti: visoka raven paranormalnega prepričanja in duhovnosti, ki je dodana manjšemu pomenu tradicionalne religije, pri ženskah pomeni veliko večjo nagnjenost k različnim spolnim fantazijam.

Nazadnje, če še enkrat prisluhnemo Françoise Dolto, ki je vadila evangelije in vero pred tveganjem psihoanalize, morda "Edini greh je, da ne tvegaš sebe, da bi živel svojo željo"...

Dali nam bodo mraz, da ljubimo plamen, dano nam bo sovraštvo in ljubili bomo ljubezen, je pel Johnny... Želja in fantazija sta tesno povezani s strastjo. Vendar avtor Malebranche namiguje, da te strasti niso svobodne, ampak bi bile "V nas brez nas in celo kljub nam od greha".

Vendar pa bomo, ko bomo sledili Descartesu, ko bomo zaznali, da se strasti proizvajajo v duši, ne da bi bila volja del nje, potem bomo razumeli, da jih bo neuporabno poskušati zmanjšati na tišino s preprostim naporom koncentracije. Za Descartesa je pravzaprav "Strasti duše so kot zaznave ali občutki duše, okrepljeni z nekim gibanjem duhov."

Ne da bi nehali ohranjati to "Želim želeti", ki jo je Johnny tako upravičeno razglasil, lahko tudi kot izkušen Descartesov učenec pomagamo razumu, da si povrne njegove pravice ... Ne da bi pozabili v istem duhu, da nas ohranja pri življenju. In potem bomo v tej smeri sledili pisatelju Frédéricu Beigbederju, ki svetuje: »Blagoslavljajmo svoje neizpolnjene želje, negujmo svoje nedosegljive sanje. Zavist nas ohranja pri življenju".