V glavah sodobnih ljudi je ideja o vegetarijanstvu kot obvezni sestavini duhovne prakse v večji meri povezana z vzhodnimi (vedskimi, budističnimi) tradicijami in pogledom na svet. Vendar razlog za takšno idejo sploh ni v tem, da praksa in nauk krščanstva ne vsebuje ideje o zavračanju mesa. Drugače je: od začetka pojavljanja krščanstva v Rusiji je bil njegov pristop nekakšna »politika kompromisa« s potrebami preprostih ljudi, ki se niso želeli »poglabljati« v duhovno prakso, in z muhah tistih na oblasti. Ilustrativen primer je "Legenda o izbiri vere kneza Vladimirja", ki jo vsebuje "Zgodba preteklih let" za leto 986. O razlogu za zavrnitev islama s strani Vladimirja legenda pravi tole: "Toda tega mu ni bilo všeč: obrezovanje in vzdržnost od svinjskega mesa, o pitju pa še več, rekel je: "Ne moremo biti brez tega, ker zabava v Rusiji je pitje.« Pogosto se ta stavek razlaga kot začetek razširjenosti in propagande pijančevanja med ruskim ljudstvom. Cerkev ob takšnem razmišljanju politikov ni na široko pridigala o tem, da se je treba glavni množici vernikov odpovedati mesu in vinu. Tudi podnebje in uveljavljene kulinarične tradicije Rusa niso prispevale k temu. Edini primer abstinence od mesa, dobro znan tako menihom kot laikom, je veliki post. To delovno mesto lahko zagotovo imenujemo najpomembnejše za vsako verujočo pravoslavno osebo. Imenuje se tudi svete napovedi v spomin na 40-dnevni post Jezusa Kristusa, ki je v puščavi. Pravim štiridesetdnevnicam (šest tednov) sledi veliki teden – spomin na Kristusovo trpljenje (pasijone), ki jih je Odrešenik sveta prostovoljno prevzel v odpravo človeških grehov. Veliki teden se konča z glavnim in najsvetlejšim krščanskim praznikom - veliko nočjo ali Kristusovim vstajenjem. Vse dni posta je prepovedano jesti "hitro" hrano: meso in mlečne izdelke. Prav tako je strogo prepovedano kaditi in piti alkoholne pijače. Cerkvena listina dovoljuje, da ob sobotah in nedeljah velikega posta ne pijete več kot tri krasovule (posoda velikosti stisnjene pesti) vina pri obroku. Ribe smejo jesti samo šibki, izjemoma. Danes med postom številne kavarne ponujajo poseben meni, v trgovinah pa se pojavljajo peciva, majoneza in drugi razširjeni izdelki brez jajc. Po Prvi Mojzesovi knjigi je Gospod sprva, na šesti dan stvarjenja, dovolil človeku in vsem živalim samo rastlinsko hrano: »Tukaj sem vam dal vsako zelišče, ki daje seme, kar je po vsej zemlji, in vsako drevo, ki rodi sad. drevesa, ki rodi seme: to vam bo hrana« (1.29). Niti človek niti katera od živali se prvotno nista pobijala in si nista povzročila nobene škode. Univerzalna »vegetarijanska« doba se je nadaljevala do časa pokvarjenosti človeštva pred svetovnim potopom. Številne epizode zgodovine Stare zaveze kažejo, da je dovoljenje za uživanje mesa le popuščanje trmastim željam človeka. Zato se je ob odhodu izraelskega ljudstva iz Egipta, ki simbolizira zasužnjenost duha z začetkom materiala, pojavilo vprašanje, kdo nas bo hranil z mesom? (Št. 11:4) Sveto pismo obravnava kot »kaprico« – lažno stremljenje človeške duše. Knjiga Številk pripoveduje, kako so Judje, nezadovoljni z mano, ki jim jo je poslal Gospod, začeli godrnjati in zahtevati meso za hrano. Jezni Gospod jim je poslal prepelice, toda naslednje jutro je vse, ki so jedli ptice, prizadela kuga: »33. Meso je bilo še v zobeh in ga še niso pojedli, ko se je Gospodova jeza vnela nad ljudstvom in je Gospod udaril ljudstvo z zelo hudo nadlogo. 34 In imenovali so ta kraj: Kibrot – Gattaava, kajti tam so pokopali muhasto ljudstvo« (Št. 11: 33-34). Uživanje mesa žrtvene živali je imelo predvsem simbolni pomen (žrtvovanje Vsemogočnemu živalskih strasti, ki vodijo v greh). Starodavna tradicija, ki je bila takrat zapisana v Mojzesovi postavi, je dejansko predvidevala samo obredno uporabo mesa. Nova zaveza vsebuje številne opise, ki se navzven ne strinjajo z idejo o vegetarijanstvu. Na primer slavni čudež, ko je Jezus nahranil veliko ljudi z dvema ribama in petimi hlebci (Mt 15). Vendar se je treba spomniti ne le dobesednega, ampak tudi simboličnega pomena te epizode. Znak ribe je bil skrivni simbol in besedno geslo, ki izhaja iz grške besede ichthus, riba. Pravzaprav je šlo za akrostih, sestavljen iz velikih črk grškega izraza: »Iesous Christos Theou Uios Soter« – »Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik«. Pogoste omembe rib so simbol Kristusa in nimajo nobene zveze z uživanjem mrtvih rib. Toda Rimljani niso odobrili simbola ribe. Izbrali so znamenje križa in se raje bolj kot na njegovo izjemno življenje osredotočili na Jezusovo smrt. Zgodovina prevodov evangelijev v različne jezike sveta si zasluži ločeno analizo. Na primer, tudi v angleški Bibliji iz časov kralja Jurija so bila številna mesta v evangelijih, v katerih sta uporabljeni grški besedi »trophe« (hrana) in »broma« (hrana), prevedena kot »meso«. Na srečo je v pravoslavnem sinodalnem prevodu v ruščino večina teh netočnosti popravljena. Vendar odlomek o Janezu Krstniku pravi, da je jedel »kobilice«, kar se pogosto razlaga kot »neka vrsta kobilice« (Mat. 3,4). Pravzaprav se grška beseda »kobilice« nanaša na plod psevdoakacije ali rožičevca, ki je bil kruh sv. Janez. V apostolskem izročilu najdemo sklicevanja na koristi vzdržanja mesa za duhovno življenje. Pri apostolu Pavlu najdemo: »Bolje je ne jesti mesa, ne piti vina in ne storiti ničesar, ob čemer se tvoj brat spotakne ali razžali ali omedli« (Rim. 14:21). »Če torej hrana žali mojega brata, ne bom nikoli jedel mesa, da ne žalim svojega brata« (1 Kor. 8: 13). Evzebij, škof Cezareje Palestinske in Nikefor, cerkvena zgodovinarja, sta v svojih knjigah ohranila pričevanje Filona, judovskega filozofa, sodobnika apostolov. Ko hvali krepostno življenje egipčanskih kristjanov, pravi: »Oni (tj Kristjani) pustijo vso skrb za začasno bogastvo in ne skrbijo za svoja posestva, pri čemer ničesar na zemlji ne menijo za lastno, drago sebi. <...> Nihče od njih ne pije vina in vsi ne jedo mesa, dodajajo samo sol in izop (grenka trava) kruhu in vodi. Znamenita »Listina puščavniškega življenja« sv. Anton Veliki (251-356), eden od ustanoviteljev zavoda redovništva. V poglavju »O hrani« sv. Anton piše: (37) »Nikar ne jejte mesa«, (38) »ne približujte se mestu, kjer se brusi vino«. Kako drugačni so ti izreki od široko razširjenih podob debelih, ne povsem treznih menihov s skodelico vina v eni roki in sočno šunko v drugi! Omembe o zavračanju mesa, skupaj z drugimi praksami duhovnega dela, so vsebovane v biografijah številnih uglednih asketov. »Življenje Sergija Radoneškega, Čudežnega delavca« poroča: »Že od prvih dni svojega življenja se je dojenček izkazal za strogega postnika. Starši in okolica otroka so začeli opažati, da ob sredah in petkih ne jedo materinega mleka; druge dni, ko je jedla meso, se ni dotaknil materinih bradavic; ko je to opazila, je mati popolnoma zavrnila mesno hrano. »Življenje« pričuje: »Ko si je menih priskrbel hrano, se je držal zelo strogega posta, jedel je enkrat na dan, v sredo in petek pa se je popolnoma vzdržal hrane. Prvi teden svetega posta ni jedel do sobote, ko je prejel obhajilo svetih skrivnosti. HIPERPOVEZAVA “” V poletni vročini je častiti v močvirju nabiral mah, da je pognojil vrt; komarji so ga neusmiljeno pikali, vendar je to trpljenje samozadovoljno prenašal in rekel: »Strast uničujeta trpljenje in žalost, bodisi samovoljna bodisi poslana od Previdnosti.« Približno tri leta je menih jedel samo eno zelišče, goutweed, ki je rasla okoli njegove celice. Obstajajo tudi spomini, kako je sv. Serafim je velikega medveda hranil s kruhom, ki so mu ga prinesli iz samostana. Na primer, blažena Matrona Anemnyasevskaya (XIX. stoletje) je bila slepa od otroštva. Posebej strogo je pazila na objave. Od svojega sedemnajstega leta nisem jedel mesa. Poleg srede in petka se je istega posta držala tudi ob ponedeljkih. Med cerkvenim postom ni jedla skoraj nič ali pa je jedla zelo malo. Mučenik Eugene, metropolit Nižnega Novgoroda XX stoletja) je bil od leta 1927 do 1929 v izgnanstvu v regiji Zyryansk (Komi AO). Vladyka je bil strog post in kljub razmeram v taborišču nikoli ni jedel mesa ali rib, če so mu ponudili ob nepravem času. V eni od epizod glavni junak, oče Anatolij, pravi: – Prodajte vse čisto. - Vse? – Očistite vse. Huh? Prodajte, ne bo vam žal. Za tvojega merjasca sem slišal, da bodo dali dober denar.
2022-11-11