Zdaj je že težko nekoga presenetiti z žensko v "moškem" poklicu. Nemogoče pa je, da ne bi bil presenečen nad talentom Svetlane Kapanine, sedemkratne absolutne svetovne prvakinje v akrobatskem letalskem športu. Hkrati presenetita in očarata njena ženstvenost in mehkoba, česar ob srečanju s takšno osebo sploh ne pričakuješ. Letala, akrobatika, materinstvo, družina ... ko sem se pogovarjala s Svetlano o vseh teh temah, se nisem mogla znebiti niti enega vprašanja v glavi: "Je to res mogoče?"
Gledati lete Svetlane Kapanine, najboljše pilotke stoletja (po mnenju Mednarodne letalske zveze) in najbolj naslovljene pilotke v svetu športnega letalstva, je pravi užitek. Kar na nebu počne letalo pod njenim nadzorom, se zdi preprosto neverjetno, nekaj, česar »samo smrtniki« ne zmorejo. Medtem ko sem stal v množici in občudujoče opazoval Svetlanino svetlo oranžno letalo, so se z vseh strani slišali komentarji kolegov, večinoma moških. In vsi ti komentarji so se zbrali v eno stvar: "Samo poglej jo, naredila bo vsakega pilota!"
»Res je to še vedno večinoma moški šport, saj zahteva veliko fizične moči in odzivnosti. Toda na splošno je v svetu odnos do pilotk precej spoštljiv in odobravajoč. Žal se moraš doma včasih soočiti z nasprotnim odnosom, «je povedala Svetlana, ko smo se uspeli pogovoriti med leti. Nad glavo so močno brnela letala, ki so jih nadzorovali isti moški piloti – udeleženci , katerega naslednja etapa je potekala od 15. do 16. junija v Kazanu. Sama Svetlana tega tekmovanja ni sodelovala, je pa večkrat opravila demonstracije. Osebno menim, da so imeli ostali piloti le srečo – kdo bi ji lahko tekmoval?
Seveda, ko sem imel priložnost govoriti z enim od svojih idolov mladosti, nisem mogel kaj omeniti, da sem kot mnogi sovjetski otroci nekoč sanjal, da bi postal pilot. Svetlana se je rahlo prizanesljivo in prijazno nasmehnila – takšne »izpovedi« je slišala že večkrat. A sama se je v letalski šport podala povsem po naključju in kot otrok sploh ni sanjala o akrobatiki.
“Želela sem skočiti s padalom, občutiti strah pred odprtimi vrati letala in trenutek, ko narediš korak v brezno,” pravi Svetlana. – Ko sem se prišel prijavit za padalstvo, me je eden od inštruktorjev prestregel na hodniku in vprašal: »Zakaj potrebuješ padala? Pojdimo na letala, lahko skočiš s padalom in letiš!« Zato sem se vpisal v letalski šport, saj nimam pojma, kaj je akrobatika in s kakšnimi letali moraš leteti. Še vedno sem hvaležen temu inštruktorju za pravočasno pomoč.”
Neverjetno, kako se to lahko zgodi "po naključju". Toliko dosežkov, toliko nagrad, svetovnega priznanja – in slučajno? »Ne, to mora biti neka posebna nadarjenost, ki je lastna samo eliti ali izjemnim mentorjem,« mi je v glavi šinila taka misel, morda deloma v poskusu, da bi se iz otroštva opravičil.
Svetlana sama deluje kot mentorica: zdaj ima dva oddelka, pilota-športnika Andreja in Irino. Ko Svetlana govori o svojih študentih, postane njen nasmeh širši: "So zelo obetavni fantje in prepričan sem, da bodo šli daleč, če ne bodo izgubili zanimanja." A morda ne gre le za izgubo zanimanja – za mnoge ljudi letenje ni na voljo zgolj zato, ker zahteva odlično zdravje, dobre fizične podatke in precejšnja finančna sredstva. Na primer, potrebujete svoje letalo, plačati morate vadbene lete in udeležbo na tekmovanjih. Akrobatika je eliten in zelo drag šport, ki si ga ne more privoščiti vsak.
Svetlana pripoveduje neverjetno stvar: v regiji Voronež vas vabijo, da se brezplačno naučite leteti z jadralnimi letali, večina tistih, ki se želijo naučiti leteti, pa je deklet. Hkrati Svetlana sama v zvezi s tem ne razlikuje med svojimi študenti: "Tu ni govora o ženski solidarnosti. Tako fantje kot dekleta bi morali leteti, glavna stvar je, da imajo željo, željo in priložnosti. Zavedajte se, da ni nenadarjenih ljudi. Obstajajo ljudje, ki gredo do svojega cilja na različne načine. Nekaterim to pride zlahka in naravno, drugim pa lahko gre dolgo, a trmasto, pa bodo vseeno prišli do cilja. Zato so pravzaprav vsi nadarjeni. In res ni odvisno od spola.
Tukaj je odgovor na vprašanje, ki ga nikoli nisem postavil. In odkrito povedano, ta odgovor je veliko bolj navdihujoč kot ideja, da je nekomu preprosto »dano«, nekomu pa ne. Dano vsem. A verjetno se je komu vseeno lažje pridružiti letalstvu, pa ne toliko zaradi priložnosti, ampak preprosto zaradi bližine teh krogov. Letom se je na primer že pridružila hči Svetlane Yesenia - lani jo je pilot vzel s seboj na let. Sin Peresvet še ni letel z mamo, a Svetlanini otroci imajo veliko svojih športnih konjičkov.
»Ko so bili moji otroci majhni, so hodili z mano na vadbene tabore, na tekmovanja, ko so postali starejši, so se zanesli v delo – »letijo« na snežnih deskah, skačejo z odskočnih desk – te discipline se imenujejo »Big Air« ” in “Slopestyle” (vrstna tekmovanja v športih, kot so prosti slog, deskanje na snegu, gorsko deskanje, ki sestojijo iz izvajanja serije akrobatskih skokov na odskočnih deskah, piramidah, protipobočjih, padcih, ograjah itd., ki se nahajajo zaporedno skozi celotno progo. – pribl. . ur.). Je tudi lepa, zelo ekstremna. Oni imajo svoj adrenalin, jaz svojega. Seveda je v družinskem življenju vse to težko združiti – jaz imam poletno sezono, oni imajo zimsko, težko se vsi skupaj križajo.
Dejansko, kako združiti tak življenjski slog s popolno komunikacijo z družino, materinstvom? Ko sem se vrnil v Moskvo in vsem okoli sebe navdušeno pripovedoval o letalskih dirkah in na telefonu kazal posnetek Svetlaninih nastopov, se je vsak drugi pošalil: »No, saj je znano, da so prva stvar letala! Zato je taka mojstrica!«
Toda Svetlana sploh ne daje vtisa osebe, ki ima sploh letenje. Zdi se mehka in ženstvena in zlahka si jo predstavljam, kako objema otroke ali peče torto (ne v obliki letala, ne) ali okrasi božično drevo z vso družino. Kako je to mogoče združiti? In ali morate izbrati, kaj je pomembnejše?
"Mislim, da se ženska ne more uresničiti samo v materinstvu in zakonu," pravi Svetlana. »In seveda ne vidim nobenega problema v tem, da ima ženska »moški« poklic – navsezadnje tudi moj poklic sodi v to kategorijo. Zdaj si moški prevzamejo tudi vse "ženske" poklice, razen enega - rojstvo otrok. To je dano samo nam ženskam. Samo ženska lahko da življenje. Mislim, da je to njena glavna naloga. In zmore vse – leteti z letalom, upravljati ladjo ... Edina stvar, zaradi katere se počutim protest, je ženska v vojni. Vse iz istega razloga: ženska je bila ustvarjena zato, da bi oživila življenje in ne da bi ga odvzela. Zato karkoli, vendar ne za boj. Seveda ne govorim o razmerah, ki so bile denimo med drugo svetovno vojno, ko so ženske šle na fronto – zase, za svoje družine, za domovino. Zdaj pa takšne situacije ni. Zdaj lahko rodite, uživate v življenju, vzgajate otroke.
In to, kot kaže, počne Svetlana – nasmeh, ki ji ne zapušča obraza, namiguje, da zna uživati v življenju, v vseh njegovih vidikih – tako v letalskem športu kot pri otrocih, čeprav je čas res težko razdeliti med njim. Toda v zadnjem času je bilo po Svetlaninih besedah bistveno manj letov in več časa za družino. Svetlana ob teh besedah žalostno zavzdihne in takoj razumem, na kaj se ta vzdih nanaša – letalski šport v Rusiji preživlja težke čase, ni dovolj sredstev.
"Letalstvo je prihodnost," je prepričana Svetlana. — Seveda moramo razviti mala letala, spremeniti moramo zakonodajni okvir. Zdaj so se na srečo v našo smer obrnili minister za šport, minister za industrijo in zvezna agencija za zračni promet. Upam, da nam bo skupaj uspelo priti do skupnega imenovalca, oblikovati in izvajati program razvoja letalskega športa pri nas.«
Osebno se mi to sliši kot upanje – morda se bo to področje tako razvilo, da bo neverjetno lep in razburljiv letalski šport na voljo vsem. Vključno s tistimi, katerih notranja punčka še vedno včasih očitajoče spominja: "Tukaj pišeš in pišeš svoja besedila, mi pa smo hoteli leteti!" Vendar se po pogovoru s Svetlano ne morem znebiti občutka, da nič ni nemogoče – ne zame, ne za koga drugega.
Ravno ko smo končali pogovor, je po strehi letalskega hangarja nenadoma začel bobneti dež, ki se je čez minuto spremenil v grozovit naliv. Svetlana je dobesedno odletela, da bi svoje letalo zapeljala pod streho, jaz pa sem stal in gledal, kako ta krhka in hkrati močna ženska potiska letalo v hangar s svojo ekipo v dežju, in kot da bi še slišal njene skrajne – v letalstvu, kot veste, ni »zadnjih« besed: »Vedno pogumno pojdi proti svojemu cilju, k svojim sanjam. Vse je mogoče. Za to morate porabiti nekaj časa, nekaj moči, a vse sanje so uresničljive. No, mislim, da je.