Prihaja prvi september - čas, da otroka pošljemo v šolo. Moj otrok, ki sem ga vzgajal in skrbel od samega rojstva in še prej. Poskušal sem mu dati najboljše, zaščitil sem ga pred slabimi vtisi, pokazal sem mu svet in ljudi, in živali, in morje, in velika drevesa.
Poskušal sem mu privzgojiti dober okus: ne kola in fanta, ampak naravni sokovi, ne risanke z kriki in pretepi, ampak lepe dobre knjige. Naročil sem mu poučne igre, skupaj smo risali, poslušali glasbo, se sprehajali po ulicah in parkih. Ampak ne morem ga več držati blizu sebe, spoznati se mora z ljudmi, z otroki in odraslimi, čas je, da se osamosvoji, nauči živeti v velikem svetu.
In zato zanj iščem šolo, a ne takšno, iz katere bo izšel nabit z veliko znanja. Sam ga lahko učim natančnih naravoslovnih, humanitarnih in družbenih predmetov v okviru šolskega programa. Kjer ne bom kos, bom povabil mentorja.
Iščem šolo, ki bo mojega otroka naučila pravilnega odnosa do življenja. Ni angel in nočem, da bi odraščal promiskuiteten. Človek potrebuje disciplino – okvir, v katerem se bo obdržal. Notranje jedro, ki mu bo pomagalo, da se ne širi pod vplivom lenobe in hrepenenja po užitkih ter se ne izgubi v nabruh strasti, ki se prebuja v mladosti.
Žal je disciplina pogosto razumljena kot preprosto poslušnost učiteljem in pravilom listine, ki je nujna samo za učitelje same zaradi njihove osebne udobnosti. Proti takšni disciplini se svobodni duh otroka naravno upira, nato pa ga bodisi potlačijo ali razglasijo za »nagajivega nasilnika« in ga tako potisnejo v antisocialno vedenje.
Iščem šolo, ki bi mojega otroka naučila pravega odnosa do ljudi, saj je to najpomembnejša veščina, ki določa človekovo življenje. Naj v ljudeh ne vidi grožnje in konkurence, ampak razumevanje in podporo, sam pa lahko razume in podpira drugega. Nočem, da bi šola v njem ubila iskrene otroške vere, da je svet lep in prijazen ter poln priložnosti, da se veseli in prinaša veselje drugim.
Ne govorim o "rožnatih očalih" in ne o percepciji, ločeni od realnosti. Človek mora vedeti, da je tako v njem kot v drugih tako dobro kot zlo, in biti sposoben sprejeti svet, kakršen je. Toda prepričanje, da sta on in svet okoli njega lahko boljši, se mora v otroku ohraniti in postati spodbuda za ukrepanje.
Tega se lahko naučite le med ljudmi, saj se v odnosu do drugih kaže človekova osebnost z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Za to je potrebna šola. Potreben je otroški tim, ki ga organizirajo učitelji tako, da združujejo edinstvene individualnosti vsakega v enotno skupnost.
Znano je, da otroci hitro sprejmejo načine obnašanja svojih vrstnikov in njihove vrednote ter se veliko slabše odzovejo na neposredna navodila odraslih. Zato bi moralo biti vzdušje v otroškem kolektivu glavna skrb učiteljev. In če šola vzgaja otroke s pozitivnim zgledom dijakov in učiteljev, potem je takšni šoli mogoče zaupati.